V Baguio sva prispela enkrat popoldne. \u017delela sva direktno nadaljevati v Kabayan, ampak nisva bila prepri\u010dana, \u010de obstaja popoldanski javni prevoz. Mo\u017eakar na postaji naju je prepri\u010dal, da obstaja prevoz samo dopoldne in naju prepri\u010dal v njegovo nastanitev in sva se mu vdala. Predvsem zato, ker nisva imela plana B – kaj \u010de bova mogla preno\u010diti v Baguio-u. Nastanitev je bila sicer OK, ampak stene so bile zelo tanke in celo no\u010d so se ljudje premikali na okoli in bili glasni.<\/p>\n
Kasneje sva \u0161la na turisti\u010dne informacije, kjer so potrdili, da je edini zanesljivi prevoz kombi ob 6:00. Dobila sva tudi A4 list z navodili za samostojno raziskovanje Kabayana, nad \u010demer sva bila zelo navdu\u0161ena, ker sva mislila, da je potrebno za vsako malenkost najeti vodi\u010da. Po kratkem obisku nakupovalnega sredi\u0161\u010da, kjer sva se najedla in kupila vsak eno majico, sva \u0161la \u0161e na avtobusno postajo zbirat informacije. Seveda imajo vsaj 4 glavne avtobusne postaje v mestu z 300 tiso\u010d prebivalci.<\/span>1<\/sup><\/a><\/span> Izvedela pa nisva ni\u010d novega, ob 6:00 je kombi, o kasnej\u0161ih se ni\u010d ne ve.<\/p>\n Ker je bila bus postaja na drugem koncu mesta, sva ob 4:30 tudi midva za\u010dela ropotati v guesthousu in buditi sosede :). Taksist naju je odpeljal na napa\u010dno glavno postajo, ampak sva uspela pred \u0161esto priti na pravo. Kombija sicer \u0161e ni bilo in je pri\u0161el \u0161ele 15 min \u010dez uro, za tisti strogi odhod ob 6:00 pa se je izkazalo, da kombi gre, ko je polen. Tako da smo \u0161tartali ob 7:30.<\/p>\n\n\t\t