Na avtobusu za \u010dez mejo so bili ve\u010dinoma doma\u010dini in samo 3 skupinice turistov. Najprej smo med vo\u017enjo zamenjali stran vo\u017enje na cesti in nato prispeli do meje. Doma\u010dini so \u0161li samo \u010dez mejo, turisti pa smo morali izpolniti prijavnico za vizo. Na sre\u010do nas je avtobus na drugi strani meje po\u010dakal. Ano je en taksist posku\u0161al prepri\u010dati, da je avtobus \u017ee odpeljal, a mu nisva verjela, saj je poleg naju stal gospod z avtobusa, ki je pobiral karte.<\/p>\n
Iz avtobusne postaje sva se odpeljala do guesthousa. Po kraj\u0161em po\u010ditku sva \u0161la do turisti\u010dnih informacij in na kosilo. \u010cas ni bil pravi za kosilo, tako da so bile vse lokalne restavracije zaprte in sva pristala v neki turisti\u010dni. Na turisti\u010dnih informacijah sva se odlo\u010dila, da noben treking ni primeren za naju in dobila idejo za samostojno kolesarsko turo. Ogledala sva si \u0161e muzej dinozavrov, ki so jih izkopali v bli\u017eini. Meni se je zdel\u00a0nezanimiv in predrag. Ani je bil v\u0161e\u010d.<\/p>\n
Zve\u010der sva se ponovno odpravila v center. Tokrat je bilo bolj \u017eivo kot popoldne. Na glavnem trgu so bile mize in stoli okoli\u0161kih restavracij in nekaj drugih stojnic\u00a0s hrano.<\/p>\n\n\t\t