Vo\u017enja v Pakse je bila ena najbolj tretje-svetovnih na potovanju. Sedela sva na razpadajo\u010dih sede\u017eih v pred-predzadnji vrsti. Nekaj postaj po za\u010detku se je na 9 sede\u017eev za nama usedla velika dru\u017eina z vsaj 20 \u010dlani, vsi podpovpre\u010dno \u010disti tudi po lao\u0161kih standardih. Otroci so le\u017eali po tleh in se plazili pod sede\u017ei in podobno.<\/p>\n
Poleg tega imajo neko foro, da te iz avtobusa odlo\u017eijo kar nekje sredi mesta, namesto na avtobusni postaji, da je te\u017eje dobiti tuk-tuk po normalni ceni, ker se pelje\u0161 z edinim, ki te tam pri\u010dakuje. Z najinim voznikom tuk-tuka sva se zmenila, da naju pelje do turisti\u010dnih informacij, pa naju je odpeljal do turisti\u010dne agencije, kjer pa sva za\u010duda izvedela vse potrebne informacije, pa \u0161e na wc sva lahko \u0161la. Ko sva spra\u0161evala o trekingih, je agent takoj povedal, da verjetno ne bova zadovoljna z nobeno ponudbo (predvsem ceno), kar je bilo res, ampak nama je vseeno prijazno razlo\u017eil vse opcije. Tako sva se odlo\u010dila da ne greva na treking in sva \u0161la v guesthouse.<\/p>\n
Zjutraj je bilo kar hladno – manj kot 15 \u00b0C, kar je \u017ee hladno za sandale. Odpravila sva se v Tad Lo.<\/p>\n\n\t\t