Pot iz 4000 otokov v Kambod\u017eo je bila, kot o\u010ditno ve\u010dina poti, zanimiva. Najprej sva morala na otokih kupiti karto za \u010doln na “celino”. Vsi so kupovali direktne karte v Kambod\u017eo, midva pa sva \u017eelela to urediti lo\u010deno, ker sva mislila, da bova tako privar\u010devala. Na koncu niti ni bilo bistvene razlike, sva pa kar nekaj \u010dasa iskala, kje se kupi karto za \u010doln. Med vo\u017enjo se je v \u010dolnu za\u010dela nabirati voda. Ni\u010d kriti\u010dnega, da bi se potopili, a nahrbtniki so bili mokri, ker so bili na tleh. Potem sva na celini kupila karto za avtobus. Zraven je en mo\u017eakar ponujal, da ti za $40 uredi vizo. Sicer naj bi viza stala $35 plus dvakrat $2 “uradne” “podkupnine”. Midva sva se odlo\u010dila, da nama je vseeno za tisti $1 razlike, ampak da potnih listov ne izpustiva iz svojih rok nekemu naklju\u010dnemu modelu.<\/p>\n
Kar nekaj \u010dasa smo \u010dakali avtobus in se odpeljali tistih nekaj km do meje. Tam smo \u0161li iz avtobusa z vso prtljago, ker je \u0161el ta avtobus nazaj v Laos. Postavili smo se v vrsto za \u0161templanje potnega lista in \u010dakali. Uradniki so \u017eeleli $2 “podkupnine” za vsakega, prvi v vrsti pa so se odlo\u010dili, da oni ne bodo pla\u010dali in da bodo \u010dakali dokler se uradniki ne omeh\u010dajo. Nih\u010de ni \u017eelel prehiteti vrste, ker bi s tem ostalim sesul sistem in bi se morali vdati in pla\u010dati. To se je sicer zgodilo nekaj 10 minut kasneje in smo seveda vsi pla\u010dali.<\/p>\n
Kambo\u0161ka meja je bila \u0161e bolj zanimiva. Najprej si moral do nekega \u010dloveka, ki ti je dal nek listek, da si zdrav. Baje brez tega ne mora\u0161 \u010dez mejo, \u010deprav ni potem nih\u010de gledal tega listka. Tudi tu so \u017eeleli pla\u010dilo za to uslugo, vendar ga ni bilo portebno pla\u010dati, \u010de si mel svojo cepilno knji\u017eico. Imela jo je le Ana, saj sem jaz svojo pustil v Ljubljani. Vseeno sem se uspel ogniti pla\u010dilu, saj niso bili dovolj pozorni, ko je Ana pokazal svojo. Naslednja postaja je bila hi\u0161ka na drugi strani meje,\u00a0kjer smo dobili visa application, jo izpolnili, pla\u010dali in \u0161li nazaj na prvo stran\u00a0meje po\u0161templjat potni list. Nobena podkupnina ni bila ve\u010d potrebna, razen \u010de si imel vizo \u017ee od prej. V tem primeru so zara\u010dunali $2.<\/p>\n
Potem smo sedli na nov\u00a0na avtobus, kamor je pri\u0161el policaj preveriti, \u010de imamo vsi vizo in \u0161tempelj. Midva sva se \u017ee spra\u0161evala, kako preverijo, da imamo vsi vizo, ker smo se prosto sprehajali prek meje. Ta avtobus je bil precej slab – brez klime in z razpadajo\u010dimi stoli. Nekaj turistov je moralo celo stati ali sedeti na plasti\u010dnih stolih na prehodu. Peljali smo se 2 uri do naslednjega mesta. Tam smo se izkrcali in vkrcali na druge avtobuse\/kombije, ki so nadaljevali v razli\u010dne smeri po Kambod\u017ei. V kombiju, kamor sva \u0161la midva, je bil en sede\u017e premalo. Na sre\u010do sva midva \u017ee sedela notri, ko so to ugotovili. Vozniku ni in ni \u0161lo v ra\u010dun, kako da so prodali preve\u010d kart. Vmes je tudi vzel mojo karto, ampak samo mojo karto, tako da me je \u017ee za\u010delo skrbeti, a se je vse dobro kon\u010dalo. (Za vse razen 2 turistov, ki sta ostala za nami.)<\/p>\n
V Krate smo se ustavili pred enim hotelom, v katerega seveda nisva \u0161la. Najprej sva se sprehodila do enega bankomata, ki naj bi dajal denar brez provizije, ampak je bil to star podatek. Kambo\u0161ki na\u010din upravljanja z denarjem me je zelo zabaval. Uporabljajo dolarje za zneske ve\u010dje od $1, namesto kovancev pa uporabljajo Kambo\u0161ke riele. $1 = 4000 rielov. Bankomati dajejo oboje in ve\u010dinoma je tako, da \u010de v bankomat napi\u0161e\u0161 \u0161tevilko ni\u017ejo od 1000, dobi\u0161 toliko dolarjev, \u010de pa napi\u0161e\u0161 vi\u0161jo \u0161tevilko dobi\u0161 riele. Zaradi provizije na bankomatu sva se odlo\u010dila, da ne dvigneva denarja in za\u010dneva porabljati dolarsko rezervo iz Ljubljane.<\/p>\n
Ker sva to opravljala tik pred son\u010dnim zahodom, sva se ustavila ob razgledu na reko in u\u017eivala ob pogledu na zahajajo\u010de sonce. Bil je eden bolj rde\u010dih son\u010dnih zahodov mojega \u017eivljenja, barve na fotkah pa tako kot po navadi ne uspejo povedati, kako (lepo) je bilo. Nato sva se kon\u010dno odpravila v hotel, ki je bil \u010disto v redu, z eno manj\u0161o pomanjkljivostjo: \u0161e nekaj ur ni bilo elektrike. V gostilni pod hotelom smo tako ob sve\u010dah jedli ve\u010derjo. Kupila sva tudi karto za kombi v Sen Monourom za naslednji dan.<\/p>\n\n\t\t