O prevozih v Kambod\u017ei sem \u017ee pisal. Vo\u017enja iz Ban Lunga v Preah Vihear City je bila med bolj neprijetnimi na potovanju. Ob 7:00 sva bila pripravljena, da naju pobere kombi. Pobral naju je ob 7:40 in sva bila prva potnika. Potem smo pobrali \u0161e ostale turiste. Ker \u0161e nismo bili polni, so \u017eeleli napolniti kombi z doma\u010dini. \u0160e uro in pol smo se peljali okrog, ker nih\u010de ni \u017eelel z nami. Potem smo kon\u010dno pobrali eno dru\u017eino in se odpeljali. Med njimi je bil en majhen otrok, ki se je celo pot drl. Vsaki\u010d ko je zaspal, se je ena od mame, babice, tete in varu\u0161ke odlo\u010dila, da ga je nujno treba podojit ali prestavljati \u010dez cel kombi ali se igrat z njim ali katerakoli kombinacija na\u0161tetih stvari, tako da se je zbudil in za\u010del dreti.<\/p>\n
Kombi je \u0161el v Siem Reap, midva pa sva na sre\u010do izstopila \u017ee na dveh tretjinah poti (po 300 km in 5 urah). Voznik je sicer pozabil na naju, tako da smo se odpeljali mimo in potem nazaj.<\/p>\n
V Preah Vihearju sva se ustavila zaradi “bli\u017enjega” istoimenskega templja. Bli\u017enji je v narekovajih, ker je do templja 120 km. Bli\u017eje templju je te\u017eko priti. 30 km pred templjem je zadnje mesto in do tja naj bi se dalo priti z avtobusom, ter tam prespati. V centru in na avtobusni postaji nisva na\u0161la nobenih informacij o tem avtobusu, so nama pa vsi ponujali privaten prevoz do tja ali kar do templja. \u0160e najbolj vztrajen je bil en mo\u017eakar, ki bi naju z vso prtljago na motorju odpeljal do mesta. V upanju, da bova dobila bolj\u0161e informacije, sva se pe\u0161 po soncu z vso prtljago odpravila dober kilometer stran do turisti\u010dnih informacij. Bile se odprte, ampak v njih ni bilo nikogar. Tako sva \u0161la nazaj in v hotel. Soba je bila malo umazana, tako da bi bilo bolje, \u010de bi jo zavrnila, ampak kot sva kasneje izvedela je bila to edina poceni nastanitev v mestu.<\/p>\n
Potem sva se odpravila v center, najprej jest in potem nadaljevat z zbiranjem informacij kako do templja. Med potjo sva sre\u010dala dva Novozelandca, ki sta vedela pribli\u017eno toliko kot midva, tako da smo se zmenili, da se obvestimo, \u010de najdemo ugodno ponudbo in da gremo lahko skupaj z avtom, da si delimo stro\u0161ke. Onadva sta \u0161la potem do turisti\u010dnih informacij, kjer \u0161e vedno ni bilo nikogar, ampak se je na\u0161el nekdo v bli\u017eini, ki je ponudil prevoz za $90. Midva pa sva v centru dobila ponudbo za $60. Noben ni pod nobenim pogojem spustil za\u010detne cene niti za dolar. Tako smo potem vsi \u0161tirje \u0161li do najinega modela in se zmenili.<\/p>\n
Vmes sva na pokriti tr\u017enici ugodno kupila vise\u010do mre\u017eo (slike bodo v prihodnjih blogih).<\/p>\n
Ana se je slabo po\u010dutila, tako da je za ve\u010derjo jedla kruh in \u0161la zgodaj spat, jaz pa sem se sam odpravil v gostilno na ve\u010derjo. Tam sem sre\u010dal Novozelandca, ki sta skoraj \u017ee pojedla, ampak sta me po\u010dakala in smo kar dolgo debatirali.<\/p>\n\n\t\t