Vo\u017enja v Sandakan je trajala cel dan. To je bila prva nadle\u017ena vo\u017enja z avtobusom. Ves \u010das je preve\u010d rukalo, da bi bilo mo\u017eno po\u010deti kaj drugega, kot poslu\u0161ati podcast\/audiobook\/glasbo, to pa tudi ni bilo mo\u017eno, kjer so prenaglas vrteli glasbo po zvo\u010dnikih.<\/p>\n
Naslednji dan sva \u0161la na izlet v bli\u017enji Sepilok. Tam imajo zaveti\u0161\u010de\/rehabilitacijski center za bolne in\/ali po\u0161kodovane orangutane <\/a>in sun bears<\/a>. Zaveti\u0161\u010de za orangutane deluje v \u0161tirih stopnjah:<\/p>\n Center za sun bears deluje podobno, samo da so vsi v ogradah. Tisti, ki so \u017ee rehabilitirani in bodo “kmalu” spu\u0161\u010deni v divjino, so v eni veliki ogradi. Ta je edina, ki jo lahko turisti vidimo.<\/p>\n Oboje je precej drago, 6\u20ac\/osebo. Sploh v primeru sun bearov, kjer je res samo \u017eivalski vrt z eno \u017eivaljo. Za primerjavo: vstopnina v narodne parke je 4\u20ac in tam Malezijci pla\u010dajo 50% manj, tu pa kar 85% manj. Za orangutane je poleg vstopnine je potrebno pla\u010dati tudi vstopnino za fotoaparat. Zato sem naredil ogromno slik. \u017dal se s fotoaparatom nisva strinjala glede primernih nastavitev, zato fotografije niso najbolje uspele, videi pa so.<\/p>\n Popoldne sva po\u010divala in se odlo\u010dala za koliko dni, \u010de sploh, bi \u0161la na reko Kinabatangan.<\/p>\n\n
Fun facts:<\/h2>\n
\n