Where is this file used? Never? index.php

… v Tad Lo

Do Tad Lo-ja prideš z avtobusom in kratko vožnjo s kombi-taksijem. Niti ne veva kako velika je vas, ker so vsi guesthousi, ki služijo tudi kot gostilne na eni ulici na koncu vasi in je to edini del, ki sva ga videla. Najprej sva šla na turistične informacije, ker še nisva obupala nad kakšnim trekingom. Tja je za nama prihitel možakar, ki je rekel, da pride informator šele popoldne. Tako sva šla v sosednji guesthouse, kjer sva bila poleg stalnih gostov edina gosta. Stalni gostje so tisti, ki so tam že mesece. Tu sva spala najceneje na potovanju, oba skupaj za slabe 4 €.

Popoldne sva šla na sprehod do drugega od 3 slapov na reki. Tam sva se obrnila zaradi neprimerne obutve (sandali) in ker je pot zavila ali v sosednjo vas ali pa na polja od vasi.

Na turističnih informacijah se ponovno nisva odločila za noben treking.

Jutro je bilo še hladnejše kot prejšnje, ker je Tad Lo na planoti. Postelja je bila približno toliko tanka kot tanka blazina v šotoru, tako da je vse spominjalo na taborjenje.

Bolje opremljena kot prejšnji dan sva se odpravila do tretjega slapu. Vsi ostali turisti to pot opravijo na okoli z motorjem, midva pa sva šla peš (hoje je okoli 6 km v eno smer). V naslednji vasi sva vprašala za pot in naju je en možakar na vsak način želel voditi. Pri tem je sam s sabo barantal za ceno, ker midva nisva bila zainteresirana. Nekako smo se zmenil za približno smer, po kateri morava ven iz vasi, ampak sva se itak zgubila na drugem polju. Pa je prišel za nama in spet ponujal vodenje. Za manjše plačilo nama je ponovno povedal smer, v kateri naj nadaljujeva, in naju pustil pri miru. Naslednjič sva se izgubila nekaj kasneje, a dovolj daleč, da ni več prišel za nama. Tako sva malo po občutku, malo po GPSu, tavala po poljih in iskala poti in nekako našla do naslednje vasi, kjer je naslednji slap.

Tam so otroci fehtali za sladkarije in se ponujali za vodenje. Ko si jih zavrnil so hodili za teboj dokler se nisi izgubil. Prej ali slej si se, ker si moral čez polja in gredice z slepimi potmi, na koncu pa še čez polje balvanov ob rečni strugi. Na srečo je bilo še nekaj drugih parov turistov in sva se otrok uspela znebiti. Med malico pod slapom se nama je pridružil nek kuža, ki naju je spremljal do odhoda iz vasi in je obvladal skakanje med balvani. Ko sva pojedla nekaj piškotov, sva se opravila na vrh slapu, od koder je lep razgled na okoliško ravnico. Tam me je začel boleti trebuh, ampak sem misli, da je to zaradi lakote.

Na poti nazaj sva veliko bolje sledila poti med vasema dokler nisva popolnoma zatavala. V iskanju poti sva hodila tudi skozi 2+ metra visoko žitarico1, ampak kmalu našla (drugo) pot. Po prihodu nazaj v guesthouse sva si malo odpočila. Želela sva nadaljevati s potjo nazaj v Pakse, da bi lahko naslednje jutro nadaljevala v Champasak. Po najinih informacijah so prevozi Pakse – Champasak samo dopoldne. Moj želodec se ni strinjal s planom, kajti stanje se je hitro slabšalo do bruhanja. Tako sva tu ostala še eno noč. Naslednjih 8 ur sem nemirno prespal. Zbujal sem se na 30-60 minut in vsakič malo popil. Če sem spil več kot pol požirka sem vse takoj zbruhal. Sredi noči sem mi je stanje začelo hitro boljšati, tako da sem proti jutru tudi že jedel star kruh, pil rehidracijski prašek in jedel tablete za uravnavanje prebave. Čez dan sem že brez težav preživel dve dvourni vožnji z avtobusom.2

Najprej so naju na motorju odpeljali 5 min stan po vasi do glavne ceste. Tam sva počakala avtobus in se odpeljala nazaj v Pakse. Imeli so neko foro, da smo se pred mestom ustavili na obcestni avtobusni postaji, potem je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da je to končna postaja in da te bo on sedaj odpeljal s tuk–tuk-om naprej. To foro smo ponovili vsaj petkrat. Kljub njihovem prigovarjanju sva se seveda z avtobusom pripeljala na končno postajo v mestu. Po preventivnem obisku WCja sva se s tuk–tuk-om odpeljala na drugo avtobusno postajo. V Pakse imajo namreč vsaj 3 glavne postaje, tako da je prestopanje oteženo. Med vožnjo s tuk–tukom se je veliko dogajalo. Najprej smo šli tankat, potem pa smo še pobrali enega meniha in ga peljali del poti. Na srečo je bus, oziroma song–thaew peljal v Champasak tudi popoldne, tako da nama ni bilo potrebno prespati v Pakse.

… v Pakse

Vožnja v Pakse je bila ena najbolj tretje-svetovnih na potovanju. Sedela sva na razpadajočih sedežih v pred-predzadnji vrsti. Nekaj postaj po začetku se je na 9 sedežev za nama usedla velika družina z vsaj 20 člani, vsi podpovprečno čisti tudi po laoških standardih. Otroci so ležali po tleh in se plazili pod sedeži in podobno.

Poleg tega imajo neko foro, da te iz avtobusa odložijo kar nekje sredi mesta, namesto na avtobusni postaji, da je težje dobiti tuk-tuk po normalni ceni, ker se pelješ z edinim, ki te tam pričakuje. Z najinim voznikom tuk-tuka sva se zmenila, da naju pelje do turističnih informacij, pa naju je odpeljal do turistične agencije, kjer pa sva začuda izvedela vse potrebne informacije, pa še na wc sva lahko šla. Ko sva spraševala o trekingih, je agent takoj povedal, da verjetno ne bova zadovoljna z nobeno ponudbo (predvsem ceno), kar je bilo res, ampak nama je vseeno prijazno razložil vse opcije. Tako sva se odločila da ne greva na treking in sva šla v guesthouse.

Zjutraj je bilo kar hladno – manj kot 15 °C, kar je že hladno za sandale. Odpravila sva se v Tad Lo.

… v Savannakhet

Na avtobusu za čez mejo so bili večinoma domačini in samo 3 skupinice turistov. Najprej smo med vožnjo zamenjali stran vožnje na cesti in nato prispeli do meje. Domačini so šli samo čez mejo, turisti pa smo morali izpolniti prijavnico za vizo. Na srečo nas je avtobus na drugi strani meje počakal. Ano je en taksist poskušal prepričati, da je avtobus že odpeljal, a mu nisva verjela, saj je poleg naju stal gospod z avtobusa, ki je pobiral karte.

Iz avtobusne postaje sva se odpeljala do guesthousa. Po krajšem počitku sva šla do turističnih informacij in na kosilo. Čas ni bil pravi za kosilo, tako da so bile vse lokalne restavracije zaprte in sva pristala v neki turistični. Na turističnih informacijah sva se odločila, da noben treking ni primeren za naju in dobila idejo za samostojno kolesarsko turo. Ogledala sva si še muzej dinozavrov, ki so jih izkopali v bližini. Meni se je zdel nezanimiv in predrag. Ani je bil všeč.

Zvečer sva se ponovno odpravila v center. Tokrat je bilo bolj živo kot popoldne. Na glavnem trgu so bile mize in stoli okoliških restavracij in nekaj drugih stojnic s hrano.

Naslednje jutro sva si izposodila kolesa v izposojevalnici koles, ki je hkrati tudi popoldnaska šola angleščine in jutranja restavracija z angleškim zajtrkom. Po stranskih cestah sva se odpeljala na izlet. Zgodba izleta je v fotkah.

Potem sva šla na kosilo, ki ga nisva niti približno pojedla, ker sta bili obe naročeni jedi tako močno pekoči. To vseeno ni pripomoglo k temu, da bi se naučila, kako se v Laoščini pove, da ne želiš pekoče hrane. Po kosilu sva šla še do enega modernega templja, kjer je bil en prijazen domačin. Vprašala sva ga, kje je pot do nekih ruševin, pa je rekel, da je težko najti, ampak da nama lahko pokaže, samo da mora najprej odpeljati nečakinjo, ki jo je čuval, domov. Sva ga počakala in smo šli, midva s kolesi, on pa z motorjem. Na nekem polju ob cesti smo pustili vozila in se naprej odpravili peš. Ruševine so bile res neimpresivne, je bil pa vodič kul in je veliko povedal. Kadar je veliko gostov je tudi dejanski vodič za turistično agencijo, tako da se spozna. Ko sva ga vprašala, koliko denarja želi, je rekel, da pravi Laočan nikoli ne zahteva denarja (oz. nekaj v tem stilu). Napitnino je vseeno dobil.

Med potjo nazaj po mivki/pesku mi je padla veriga s kolesa (brez prestav) in se zataknila. S pomočjo orodja bližnjih domačinov smo rešili situacijo. Prekolesarila sva 52 km.

Zvečer sva šla ponovno na večerjo na glavni trg. Naslednje jutro sva se z avtobusom odpeljala na jug v Pakse.