Vožnja v Banaue je bila zanimiva. Nekaj kilometrov pred ciljem na klancu navzdol so jeepneyu odpovedale zavore. Voznik je probal rešiti situacijo z ročno zavoro in prestavljanjem v nižjo prestavo. To žal ni imelo dovoljšnega učinka, tako da je zapeljal v jarek in ob steno, kjer smo se drajsali, dokler se nismo ustavili. Glej slike – dim na slikah je, ker so polili vodo po zavorah. Prišel nas je iskat nov jeepney in nas odpeljal do Banaue.
Ob prihodu v Banaue je bilo oblačno/megleno in občasno je deževalo. Najprej sva poiskala nastanite, potem sva šla na kosilo in na turistične informacije. Po začetnem pozdravu je šel pogovor nekako takole:
“Iz kje sta?”
“Iz Slovenije.”
“Ooo ravno pr dni nazaj je bila ena skupina Slovencev… Koliko dni bosta tukaj?”
“Ne veva.”
“Odličen odgovor. Potem vama bom pa predlagal dve turi za Slovence.”
In je predlagal najdaljši dve turi. Izbrala sva najdaljšo s še enim dodatkom, ker na krajšo ni bilo možno dodati tega dodatka.
Ker sva sedaj vedela, kdaj želiva nazaj v Manilo, sva šla kupiti karte za nočni avtobus. Nehalo je deževati, zato sva šla na sprehod med riževimi terasami in dvema vasicama.
-
-
Riževe terase na pol poti med Sagado in Banaue v Bontocu.
-
-
Jeepney v jarku.
-
-
Naše kolesnice.
-
-
-
Žiga in tradicionalna hiška.
-
-
Žiga in terasa in ozadje.
-
-
Zanimiva rastlina.
-
-
Žiga in krof iz pekarne.
Naslednje jutro smo se pri turističnih informacijah dobili z vodičko z zelo majhnim nahrbtnikom. Kasneje je pojasnila, da je, ko je prišla zjutraj v službo, mislila, da gre na enodnevno turo, potem pa je dobila naju. Najprej smo se peljali s triciklom in ustavili na nekaj razglediščih ob poti. Nato smo nekaj ur hodili po gozdu in še nekaj ur ob riževih terasah. Pogosto smo se ustavili, da nama je razložila, za kaj se uporablja rastlina, zraven katere smo se ustavili. Razen enega drevesa, katerega les gori počasi in ga zato uporabljajo za baklo, si nisva zapomnila veliko. Je pa podobno kot pri nas, da vsaka rožca nekaj zdravi, če pa že ne zdravi, pa jo uporabljajo za šampon. Naredili smo tudi en podaljšek, da smo se šli kopat k slapu. Voda je bila zelo mrzla.
Dan smo zaključili v vasi Cambulo. Tam se je veliko dogajalo, ker so bili na obisku misijonarji. Iz nekega razloga je imel en drug homestay monopol nad tem dogajanjem, tako da se ga nismo udeležili. Smo pa zvečer zakurili ogenj in je lastnik homestaya ob žvečenju mome pripovedoval zgodbe. Moma je nek orešček (zraven mešajo še druge stvari), ki ga tukaj žvečijo in je v bistvu droga. Podobno kot recimo žvečenje tobaka. Od mome imajo potem vsi krvavo rdeče zobe in slino, ki jo pljuvajo po tleh, kjer so potem krvavo rdeči madeži. Zanimivo je bilo, ko je razlagal o posmrtnih običajih v tej regiji. Mrtvega imajo najprej v njegovi hiši na razstavi nekaj dni (privezanega na stol). Potem ga povrsti prestavljajo med hišami vseh otrok in je spet povsod nekaj dni. Na koncu ga pokopljejo, ampak potem čez nekaj mesecev izkopljejo kosti in jih razstavijo v hiši umrlega.
-
-
Jutranji pogled – ni dežja.
-
-
Terase.
-
-
Razrita pot.
-
-
Prehodili smo celo dolino.
-
-
Poleg riža imajo še malo požigalnega poljedelstva.
-
-
Gospa dela.
-
-
-
Malica.
-
-
V tej vasici smo malicali.
-
-
-
Mrzla voda.
-
-
-
-
-
Karabaw nam je zaprl pot.
-
-
-
Riž.
-
-
-
Včasih se terasa podre.
-
-
Mlad riž.
-
-
Različni barvi.
-
-
-
Športno igrišče v sredini vasi.
-
-
Kadar je potrebno, se vaščani tukaj usedejo v krog in zmenijo, kar se je potrebno zmeniti.
-
-
Tuš.
-
-
Večerni ogenj.
Sedaj je primerno mesto da malo razložim o riževih terasah. Tukaj so začeli graditi terase pred približno 2000 leti. Trenutno jih država sponzorira, da nadaljujejo z bolj ali manj tradicionalno obliko dela. Vsi ostali v državi so že prešli na mehanizirano pridelavo riža, druge sorte ali pa na gojenje zelenjave, ker se vse to bolj splača. Tu še vedno delajo ročno in imajo samo eno letino letno. Vsi v vasi imajo letino ob približno istem času, ker če delaš po svoje, ti ptiči naredijo več škode. Imajo pa različne vasi ob različnih časih letino in lahko tudi različne sorte riža. Vsaka družina ima samo 1 ali 2 terasi, mogoče kakšno več, ampak ne dosti. Kadar kaj večjega počnejo jim seveda pomaga cela vas, družina pa v zahvalo zakolje prašiča ali dva. Vse delajo ročno in vsako steblo posebej. Nekateri (ampak ne vsi, če sva prav razumela) tudi večkrat v letu presadijo riž. Od staršev otroci po vrsti po starosti dedujejo vsak po eno teraso, dokler jih ne zmanjka, zadnji otrok dobi pa hišo in skrb za starše. Vsi vmes ne dobijo nič.
Naslednji dan smo se združili z dvema Čehoma in njunim vodičem, ker smo šli v isto smer. Hitro smo prispeli v Batad, ki je zelo popularen in je bila že kar gneča in posledično veliko ljudi, ki ponujajo masaže in vodenje do znamenitosti, kadar najine vodičke ni bilo v bližini. Šli smo se kopat k večjemu slapu, potem pa v nastanitev, Čeha pa naprej, ker sta imela drugačen program. Popoldne sva želela še malo na sprehod, ker danes ni bilo veliko hoje, ampak je deževalo.
-
-
-
Vodič od Čehov nekaj razlaga.
-
-
V tej vasici smo spali.
-
-
Batad in Žiga.
-
-
Batad.
-
-
Strme stopnice.
-
-
Zanimiva žuželka.
-
-
Slap.
-
-
-
-
Batad iz druge strani.
-
-
Tradicionalna hiša.
Naslednji dan sva vodičko prepričala, da štartamo zgodaj zjutraj. Tik pred koncem hoje smo prišli do male šole. Ker je učiteljica pozabila ključ so bili kar pred hišo. Vodička in učiteljica sta se zaklepetali, Ana se je z otroci začela učiti velike tiskane črke in številke do 10, meni pa so fantje v roke porinili en vejo, ki so jo potem v japankah na zelo neravnih tleh preskakovali.
Potem smo s triciklom šli do nekje, kjer so riževa polja zelena in imajo topel izvir in bazen. Bazen je bil sicer prazen in nam ga ni uspelo napolniti, tako da je namakanje odpadlo. Zelene terase si pa poglejte v slikcah. Barve so bile v živo vsaj tako dobre kot so na slikah.
-
-
Batad zjutraj.
-
-
-
Otroci na poti v šolo.
-
-
-
Mala šola.
-
-
Ana učiteljica.
-
-
Naš tricikel.
-
-
-
-
Zeleno!
-
-
-
Gospa dela.
-
-
Banane!
-
-
Dež.
-
-
Prazen bazen tople vode.
-
-
-
-
-
-
Med potjo v Banaue naj bi šli še do ene vasi peš, ampak se nama ni dalo, tako da smo šli direktno. V guesthousu, kjer sva bila pred odhodom sva drago plačala tuš, potem pa sva z vso opremo šla v en gift shop, ki nama je bil všeč prvi dan na sprehodu. Iz nekega razloga sva bila zelo škrtuška in nama je sedaj malo žal, da nisva kupila več stvari.
-
-
-
V to vas se nama ni dalo iti.
-
-
Steklenice in plastenke imajo vsakič drugačen in nenavaden volumen.
-
-
Ulica v Banaue.
-
-
Banaue.
Zvečer sva šla na nočni bus v Manilo.