Where is this file used? Never? index.php

… na Bohol (čokoladni grički in tarsierji)

Iz Moalboala sva se odpeljala z avtobusom nazaj v mesto Cebu. Na avtobusni postaji sva čakala bus. En je ustavil 50 metrov naprej in midva pograbiva nahrbtnike in hitiva na avtobus, za nama pa so se domačini drli, da je ta bus brez klime in da čez 5 min pride tak s klimo. Vseeno sva šla s tem in prišparala zanemarljivo malo. Naju pa vsaj ni zeblo kot na prejšnjem avtobusu.

V Cebu sva morala priti do pristanišča, ki je okoli 2 km stran od končne postaje najinega avtobus. Iz nekega razloga so bili vsi taksiji polni, tako da sva se odpravila peš in vmes gledala za taksiji, a nisva bila uspešna. Ob prihodu v pristanišče sva ugotovila, da najin vozni red ne velja. Namesto da sva zamudila ladjo za 5 minut, je bila naslednja čez 5 minut. Sva vprašala, če jo lahko še ujameva in so rekli, da ja. Sva kupila karte, plačala pristaniško takso, šla čez pregled kart in pregled prtljage (kot na letališču, samo da ni treba vreči škarij v smeti) in se vkrcala v teh 5? minutah. V pomoč nama je bil uslužbenec, ki naju je spravil preko vseh vrst :)

Po pristanku sva se odpravila do prenočišča. Po rahlo neprijetni izkušnji prejšnjič, sva ga tokrat, med vožnjo z ladjo, rezervirala po internetu. Odpravila sva se seveda peš (dober kilometer), in potem, ko sva odložila stvari, peš nazaj v mesto (dober kilometer nazaj).

Naslednje jutro sva šla najprej na zajtrk v pekarno (večina kupljenega peciva je bila zanič) in potem s triciklom na avtobusno postajo. Od tam pa z avtobusom do čokoladnih gričkov. Google Maps ima njihovo lokacijo narobe napisano in sva bila pozitivno presenečena, ko sva izstopila iz avtobusa zraven vhoda, namesto nekaj kilometrov stran. Sprehodila sva se na vrh enega grička in se razgledala po ostalih. Glej slike. Čokoladni grički dobijo ime po tem, da so v sušni dobi čokoladno rjave barve in oblike, ki spominja na čokolado iz kakšne bombonjere. Kar se nastanka tiče, gre pa za neko geologijo.

Od tam sva se z avtobusom odpeljala pol poti nazaj in nato z jeepneyem do zavetišča za tarsierje. Tarsierji so eni najmanjših primatov (opic) in imajo velike oči. Na Boholu imajo dve zavetišči zanje. Eno je lahko dostopno, ampak v njem slabo ravnajo z živalmi, v drugem, kamor sva šla, pa je obratno.

Zadnji dan sva vstala zelo zgodaj, da sva šla lahko na prvi trajekt, ker nama je zmanjkovalo časa na Filipinih. Slika ob 5:30, ko sva že z vso prtljago korakala proti pristanišču:

… v Moalboal (podvodni svet)

Iz mesta Cebu sva se odpravila v Moalboal, ki je znan po jatah sardin, ki plavajo blizu obale. Po manjših težavah z barantanjem za tricikel, naju je odpeljal v izbran hotel, ki pa je bil poln. Nato naju je odpeljal v “njegov” hotel, ki je bil močno predrag in nato še v enega, ki je bil odličen in za primerno ceno.

Popoldne sva šla na večerjo in na plažo. Nimava slik, ampak plaža je bila grda, kamnita in polna morske trave in drugih rastlin. Ker sva imela veliko stvari s sabo, sva šla plavat zaporedno. Prvi sem bil jaz. Naredil sem napako in šel v vodo bos. Po tleh so namreč grobe korale :(. Prvih okoli 100 metrov je voda do kolen, potem pa se strmo spusti in teh 100 metrov moraš prehoditi. Ko sem končno prišel do tega strmega dela, je bilo sonce že zelo nizko in za oblakom, tako da se je zelo malo videlo. Videl sem jato rib za pol minute, potem pa se je končala. Sledila je boleča hoja nazaj. Vmes je postalo že preveč temno in Ana ni šla plavat.

Naslednje jutro sva šla bolje opremljena (s sandali) in brez stvari (še ključ sva pustila na recepciji). Sardin nisva videla, sva pa bila navdušena nad koralami. V resnici so bile barve veliko bolj žive, kot so na slikah. Manjše težave so nama delale neke majhne meduzice, ki jih je bilo veliko in so malo žgale.

Ker nisva videla sardin (in iz drugih razlogov) sva se odločila, da tu ostaneva še eno noč. Dan sva porabila za planiranje in kupila sva karti Singapur – Pattaya in Bangkok – Dunaj. S tem sva definirala konec potovanja in sva lahko izračunala, da sva karte kupila dan pred polovico potovanja. Ponovila sva tudi plavanje popoldne in naslednje jutro, ampak sardin nisva videla, ni pa bilo več meduzic.

Slike iz GoPro so bile zelo sive. Zato sem jim malo popravil barve, v upanju, da so sedaj barve bolj realne. Zato je pisanje tega bloga tudi trajalo tako dolgo.

… v Cebu

Po celonočni vožnji sva prispela v Manilo. Takoj sva nadaljevala s taksijem na letališče na majhen domestic terminal. Terminal je tako majhen, da nima pred check-in-om nobenih čakalnic, ampak ima pred vhodom v stavbo čakalnico na prostem.

Po uri in pol leta sva bila že v Cebu. Taksist ni vedel, kje se nahaja najin hotel, tako da sem mu jaz navigiral po Google Maps. Hotel ni bil blizu centra, je pa bil blizu velikega nakupovalnega središča, kjer sva preživela popoldne. Ana je kupila nove hlače, jaz pa nov telefon. Vmes sva uspela tudi oprati obleke.

Selfi s prodajalcem, posnet z novim telefonom.

Selfi s prodajalcem, posnet z novim telefonom.

… v Banaue in okolico (riževe terase)

Vožnja v Banaue je bila zanimiva. Nekaj kilometrov pred ciljem na klancu navzdol so jeepneyu odpovedale zavore. Voznik je probal rešiti situacijo z ročno zavoro in prestavljanjem v nižjo prestavo. To žal ni imelo dovoljšnega učinka, tako da je zapeljal v jarek in ob steno, kjer smo se drajsali, dokler se nismo ustavili. Glej slike – dim na slikah je, ker so polili vodo po zavorah. Prišel nas je iskat nov jeepney in nas odpeljal do Banaue.

Ob prihodu v Banaue je bilo oblačno/megleno in občasno je deževalo. Najprej sva poiskala nastanite, potem sva šla na kosilo in na turistične informacije. Po začetnem pozdravu je šel pogovor nekako takole:
“Iz kje sta?”
“Iz Slovenije.”
“Ooo ravno pr dni nazaj je bila ena skupina Slovencev… Koliko dni bosta tukaj?”
“Ne veva.”
“Odličen odgovor. Potem vama bom pa predlagal dve turi za Slovence.”
In je predlagal najdaljši dve turi. Izbrala sva najdaljšo s še enim dodatkom, ker na krajšo ni bilo možno dodati tega dodatka.

Ker sva sedaj vedela, kdaj želiva nazaj v Manilo, sva šla kupiti karte za nočni avtobus. Nehalo je deževati, zato sva šla na sprehod med riževimi terasami in dvema vasicama.

Naslednje jutro smo se pri turističnih informacijah dobili z vodičko1 z zelo majhnim nahrbtnikom. Kasneje je pojasnila, da je, ko je prišla zjutraj v službo, mislila, da gre na enodnevno turo, potem pa je dobila naju. Najprej smo se peljali s triciklom in ustavili na nekaj razglediščih ob poti. Nato smo nekaj ur hodili po gozdu in še nekaj ur ob riževih terasah. Pogosto smo se ustavili, da nama je razložila, za kaj se uporablja rastlina, zraven katere smo se ustavili. Razen enega drevesa, katerega les gori počasi in ga zato uporabljajo za baklo, si nisva zapomnila veliko. Je pa podobno kot pri nas, da vsaka rožca nekaj zdravi, če pa že ne zdravi, pa jo uporabljajo za šampon. Naredili smo tudi en podaljšek, da smo se šli kopat k slapu. Voda je bila zelo mrzla.

Dan smo zaključili v vasi Cambulo. Tam se je veliko dogajalo, ker so bili na obisku misijonarji. Iz nekega razloga je imel en drug homestay monopol nad tem dogajanjem, tako da se ga nismo udeležili. Smo pa zvečer zakurili ogenj in je lastnik homestaya ob žvečenju mome pripovedoval zgodbe. Moma je nek orešček (zraven mešajo še druge stvari), ki ga tukaj žvečijo in je v bistvu droga. Podobno kot recimo žvečenje tobaka. Od mome imajo potem vsi krvavo rdeče zobe in slino, ki jo pljuvajo po tleh, kjer so potem krvavo rdeči madeži. Zanimivo je bilo, ko je razlagal o posmrtnih običajih v tej regiji. Mrtvega imajo najprej v njegovi hiši na razstavi nekaj dni (privezanega na stol). Potem ga povrsti prestavljajo med hišami vseh otrok in je spet povsod nekaj dni. Na koncu ga pokopljejo, ampak potem čez nekaj mesecev izkopljejo kosti in jih razstavijo v hiši umrlega.

Sedaj je primerno mesto da malo razložim o riževih terasah. Tukaj so začeli graditi terase pred približno 2000 leti. Trenutno jih država sponzorira, da nadaljujejo z bolj ali manj tradicionalno obliko dela. Vsi ostali v državi so že prešli na mehanizirano pridelavo riža, druge sorte ali pa na gojenje zelenjave, ker se vse to bolj splača. Tu še vedno delajo ročno in imajo samo eno letino letno. Vsi v vasi imajo letino ob približno istem času, ker če delaš po svoje, ti ptiči naredijo več škode. Imajo pa različne vasi ob različnih časih letino in lahko tudi različne sorte riža. Vsaka družina ima samo 1 ali 2 terasi, mogoče kakšno več, ampak ne dosti. Kadar kaj večjega počnejo jim seveda pomaga cela vas, družina pa v zahvalo zakolje prašiča ali dva. Vse delajo ročno in vsako steblo posebej. Nekateri (ampak ne vsi, če sva prav razumela) tudi večkrat v letu presadijo riž. Od staršev otroci po vrsti po starosti dedujejo vsak po eno teraso, dokler jih ne zmanjka, zadnji otrok dobi pa hišo in skrb za starše. Vsi vmes ne dobijo nič.

Naslednji dan smo se združili z dvema Čehoma in njunim vodičem, ker smo šli v isto smer. Hitro smo prispeli v Batad, ki je zelo popularen in je bila že kar gneča in posledično veliko ljudi, ki ponujajo masaže in vodenje do znamenitosti, kadar najine vodičke ni bilo v bližini. Šli smo se kopat k večjemu slapu, potem pa v nastanitev, Čeha pa naprej, ker sta imela drugačen program. Popoldne sva želela še malo na sprehod, ker danes ni bilo veliko hoje, ampak je deževalo.

Naslednji dan sva vodičko prepričala, da štartamo zgodaj zjutraj. Tik pred koncem hoje smo prišli do male šole. Ker je učiteljica pozabila ključ so bili kar pred hišo. Vodička in učiteljica sta se zaklepetali, Ana se je z otroci začela učiti velike tiskane črke in številke do 10, meni pa so fantje v roke porinili en vejo, ki so jo potem v japankah na zelo neravnih tleh preskakovali.

Potem smo s triciklom šli do nekje, kjer so riževa polja zelena in imajo topel izvir in bazen. Bazen je bil sicer prazen in nam ga ni uspelo napolniti, tako da je namakanje odpadlo. Zelene terase si pa poglejte v slikcah. Barve so bile v živo vsaj tako dobre kot so na slikah.

Med potjo v Banaue naj bi šli še do ene vasi peš, ampak se nama ni dalo, tako da smo šli direktno. V guesthousu, kjer sva bila pred odhodom sva drago plačala tuš, potem pa sva z vso opremo šla v en gift shop, ki nama je bil všeč prvi dan na sprehodu. Iz nekega razloga sva bila zelo škrtuška in nama je sedaj malo žal, da nisva kupila več stvari.

Zvečer sva šla na nočni bus v Manilo.