Where is this file used? Never? index.php

… gledat sončni mrk

Takoj ko sem bil sprejet na Princeton, je padla odločitev, da grem gledat sončni mrk. Samo še način in lokacijo je bilo potrebno določiti. V začetku junija sem kupil letalske karte Trenton-Atlanta, potem pa je zadeva zastala. Zanimivost: Trenton-Mercer letališče je majhno letališče 20km stran od Princetona. Tudi na Princetonu večina ljudi ne ve da obstaja. Drugače je za letališče potrebno v Newark ali Philadelphio.

Pred nakupom letalske karte je bila glavna opcija let v Nashville, TN, ki je v poti totalnega mrka, ampak so bile že takrat karte tja predrage. Tako je zmagala Atlanta, ki je 1-2 uri zunaj popolnega mrka. Možnosti kako priti do popolnega mrka je bilo več:

  • Najamem avto.
  • Vzamem sharecar (kot najemanje avta samo drugače).
  • Greyhound bus.
  • Najdem nekoga na Couchsurfingu, ki gre tja in bi me vzel s seboj.

Za prvi dve opciji sem bil prepozen, ko sem začel delati na tem. Tretja je bila backup, ampak bi v tem primeru težavo z prenočiščem. Tako sem se nagibal k četrti, ki je bila tudi precej najcenejša. Žal sem se začel s iskanjem gostitelja na Couchsurfingu ukvarjati šele 1 teden pred mrkom. Spoliral sem sporočilo in dobil 1 pozitiven odgovor od okoli 10 poslanih sporočil.

Pot v Atlanto se je začela zgodaj zjutraj. Let sem imel že ob 6ih (po nakupu so ga prestavili iz 7:00 na 6:00), tako da sem vstal ob treh, kar pomeni da sem zelo malo spal. Scheduled Uber ni deloval tako kot sem mislil da deluje, tako da sem Uberja čakal 25 minut, po tem ko sem bil že pripravljen na odhod, ker jih ni bilo veliko ob tej čudni uri. Vsaj delovala je aplikacija tokrat. Vožnja do letališča je stala 19$, kar je ravno pasalo v 20$, ki ti jih Uber podari ob registraciji1. Na tako majhnem letališču smo šli ekspresno skozi varnostni pregled, kjer sem prvič doživel body scan. Ko smo se vkrcavali na avion, so nam rekli, da se ne smemo presedati iz svojega sedeža, ker je cel avion poln, ampak sem nekako ostal sam v celi vrsti sedežev, tako da sem se lahko malo naspal. V Atlanto smo prispeli že ob 8ih zjutraj.

Za prvi dan sem imel na sporedu ogled Stone Mountain in še kaj, če bo ostalo kaj časa. Podcenjeval sem koliko časa traja prevoz do in iz Stone Mountaina, tako da ni ostalo veliko časa za druge reči. Na zemljevidu je izgledalo čisto blizu, malo ven iz obvoznice. No Atlanta ima zelo na široko obvoznico okoli mesta, tako da je daleč. Iz letališča sem šel z dvema mestnima vlakoma, enim avtobusom in eno vožnjo z Uberjem do Stone Mountaina, kar je trajalo 2 uri.

Pri/na Stone Mountain gre za 2 zanimivi reči. Poleg tega so Američani sedaj zraven zgradili skoraj zabaviščni park z restavracijami, muzejskim vlakom, plastičnimi dinozavri, adrenalinskim parkom, vodnim parkcem… Ena stvar je sama Stone Mountain, ki je ogromen monolit (za negeologe: glej slike. Cel hrib je ena skala). Ogromen pomeni 250m visok in obseg 8km (približno 4km x 1km elipsa) – toliko je je nad zemljo, pod zemljo pa še mnogo več. Druga zanimivost je izrezljan relief, ki je tudi ogromen. Saj bi povedal dimenzije, pa se na Wikipediji dimenzije in površina ne ujemajo. Najmanjše številke, ki sem jih našel so 23m visoko, 48m široko in do 13m globoko. Kar je važno je, da je slika baje večja od predsednikov na Mount Rushmore. Zgodovina tega reliefa/spomenika je dolga in komplicirana. Naredili so jo v več korakih, ker so se izvajalci menjali. Enega so tu izgnali in je potem naredil predsednike na Mt Rushmore. Narisani oz. izklesani so trije voditelji konfederatov, to je bila južna skupina zveznih držav v ameriški državljanski vojni. Torej tisti ki so se borili za ohranitev suženjstva in verjetno še kaj drugega. Spomenik je temu primerno sporen in vedno bolj sporen, glede na trenutno dogajanje v ZDA.

Na vrh gore se da iti peš, ali pa z gondolo. Bilo je vroče, tako da sem šel z gondolo, pa tudi ker je izhodišče za pešpot precej drugje, kot kjer sem bil. Presenetljivo sem bil v manjšini in sem na vrhu srečal ogromno ogromnih Američanov, ki so pot komaj preživeli.

Potem se se odpravil v center, kjer nisem našel ničesar. Imajo nekaj, imenovano Underground Atlanta. Včasih je bilo to izumrlo nakupovalno središče (po pripovedovanju staršev in sestre, ki so bili tam lansko leto), potem pa so ga zaprli 1 teden pred mojim prihodom, ker je prišlo do menjave lastnika. Tudi drugje v centru nisem srečal veliko ljudi, z izjemo precejšnega števila brezdomcev.

Med potjo do prenočišča sem se ustavil v trgovini, potem pa zadnjih 15 minut opravil peš. Ko me je gostitelj sprejel, me je vprašal, če sem se varno počutil, v tej soseski, ker se veliko ljudi ne. Mogoče bi bilo lepo od njega, če bi mi kaj takega omenil preden sem prišel k njemu, ampak potem se verjetno ne bi počutil tako varno kot sem se, ker se mi ni zdelo nič posebnega. Zvečer smo šli na sushi, drugače pa sem se veliko pogovarjal z gostiteljem. Ne pa tudi z njegovo punco, s katero skupaj živita, ker se nekako ni želela ukvarjati z mano.

V hiši imata 3 mačke in že nekaj tednov (če sploh kadarkoli) nista posesala hiše ali drugače počistila, tako da je imela precej močan vonj po amoniaku. Tudi moja postelja ni bila preveč čista, ker so jo uporabljali tudi mački, ampak za 2 noči je bila dovolj ok. Čez noč pa sem lahko mačke zaprl ven iz sobe, tako da nisem spal z mački v sobi/postelji. Je pa soba vsekakor podrla rekord v najslabši nastanitvi, kjer sem prespal v življenju, kljub hudi konkurenci prvo noč na Princetonu in v Newarku.

Sončni mrk

Sončni mrk v tem koncu je bil ob okoli 14:26 po lokalnem času. Do izbranega mesta opazovanja smo imeli približno uro in pol po prazni cesti. Namen smo imeli štartati precej pozno, ker je imela punca od gostitelja prvi dan predavanj in jih ni želela zamuditi. Nemogoče je bilo izvedeti, ali začne ali konča od 11ih, ker sta mi vsakič povedala drugače. Na koncu smo štartali ob 11ih izpred njenega faksa.

Promet ni bil preveč slab, čeprav so strašili, da bo grozno. Gneča je bila, ampak smo se ves čas premikali. V tem delu ZDA, bi lahko imeli največ okoli 2 minuti 20 sekund sončnega mrka. Nam se ni dalo peljati v sredino, tako da smo se zadovoljili z okoli 1:30, ker je bilo vsaj pol ure vožnje (po prazni cesti) bližje Atlanti. Pa še moj gostitelj je poznal dobro mesto za gledanje, blizu univerze, na katero je včasih hodil.

Kako in kaj deluje sončni mrk ne bom pisal. Če koga zanima priporočam te videe: kratek video, daljši video. Videl sem vse pomembne dele mrka, tudi shadow bands/snakes pred mrkom, ne pa tudi po mrku.

Vreme bom samo na hitro omenil. Imel(i) smo precej več sreče kot pameti. Na srečo v tednu pred mrkom nisem imel preveč časa, da bi ves čas preverjal napoved. Ko smo se peljali do lokacije, je še bilo nekaj oblakov po nebu, ki pa so čisto vsi izginili do 15 minut pred popolnim mrkom.

Več sreče kot pameti sem imel tudi z očali za gledanje sonca. Nisem jih kupil v Evropi, ker bom to naredil v Ameriki z brezplačno poštnino. Potem tega nisem naredil prvi teden v Ameriki, zaradi težav s stanovanjem, potem pa je bilo to bolj ali manj razprodano. Slučajno sem jih dobil na enem predavanju na Princetonu.

Pred mrkom sem se odločil, da ne bom nič slikal. Potem pa so vsi želeli videti slike, tako da se nisem mogel upreti in sem slikal. Motilo me je, ker novi fotoaparat nima ročnega fokusiranja in sem pričakoval težave s tem. V resnici so z novim fotoaparatom nastale precej dobre slike, predvsem po zaslugi velikega zooma, s starim fotoaparatom pa ni bilo možno dobiti nobene primerne slike. S tem sem končno postal zadovoljen z nakupom.

Še dva videa. Prvi je Timelapse pred popolnim mrkom, s fiksno osvetlitvijo. Drugi pa med mrkom.

Po mrku smo se odpeljali nazaj. Večer sva z gostiteljem spet preživela ob rahlem debatiranju in gledanju v telefon/tv/…

Naslednje jutro me je peljal na letališče, čeprav sem ga prosil samo za prevoz samo do železniške postaje, kjer bi lahko ujel vlak na letališče. Ob 11ih sem bil že v Trentonu, ter pred 12 že na Princetonu. Nisem šel direktno v službo, kot je bil originalen načrt, ker sem preveč smrdel po amoniaku. Najprej sem se temeljito stuširal in preoblekel. Popoldne sem opral obleke in teh oblek nisem niti upal dati v isti stroj, kot ostale umazane obleke, ampak so se a srečo dobro oprale.

Avion za nazaj.

To je verjetno zadnji prispevek, ki ga bom dokončal preden pridem domov. Naslednjič je na vrsti New York City, ki mi povzroča veliko težav, ker sem preveč slikal. No, pa čez manj kot 1 teden bom že doma.

… v shopping na Princetonu (2. vikend)

Drugi vikend na Princetonu ni bil toliko aktiven, kot prejšnji (in naslednji). Vseeno ga bom opisal tukaj.

Ker sem končno imel kolo in nekaj časa, sem se odpeljal v shopping. V soboto sem šel v pol ure (s kolesom) oddaljen Walmart. Nisem šel po glavni cesti, ampak po makedamski poti ob Delaware & Raritan kanalu. To je okoli 100km dolg sistem kanalov, en poteka tudi mimo Princetona, ki povezujejo reki Delaware in Raritan. V 19. stoletju in začetku 20. so ga uporabljali za transport, sedaj pa je večinoma preurejen v rekreacijski park.

Med drugim sem si kupil copate, posteljnino (ker je nisem imel v sobi) in ventilator (ker sem brez klime). Potem sem v BestBuy kupil nov fotoaparat po tem ko sem se pol ure odločal med dvema modeloma (ostale sem izločil že prej, ko sem gledal ponudbo na internetu). Za kosilo sem šel v Wendy’s, ampak ne priporočam. Imel sem občutek, kot da sem v cheap verziji McDonaldsa.

Vse nakupljeno sem nekako natovoril na kolo in se odpeljal domov.

Naslednji dan sem šel v drugo smer v drug shopping center, kjer sem nakupil preostale manjkajoče stvari. Pot nazaj sem opravil po drugem delu Delaware & Raritan kanala.

… v Washington, DC

Preden sem prišel do Washingtona sva se z Ano dobila v Philadelphii. Ker mi Uber ni delal (error with payment method) sem tja prispel eno uro kasneje kot bi lahko, ker sem moral z javnim prevozom do železniške postaje.

Za Anin rojstni dan sva šla v IHOP, ampak naju ni preveč prepričal. Palačinke so bile ogromne in sva komaj pojedla polovico porcije. Potem pa samo še spat v hostel, ker je bil naslednje jutro zgodnji avtobus.

V Washington sva se peljala z Greyhoundom, avtobusno družbo, ki slovi po slabih postajah, zamujanju in sumljivih ljudeh, ki se peljejo z njo. Zato sva detajlno preverila, da je postaja v obeh mestih v dobrem delu mesta, kar je na srečo bila. Druga opcija bi bil vlak, ampak je 3-4x dražji, ali pa MegaBus, ki je malenkost cenejši in je imel buse ob bolj primernih urah, ampak ni sprejemal slovenske kreditne kartice.

V Washingtonu sva šla najprej na kosilo na železniški postaji. Ana je v New Yorku postala navdušena nad Chop’t, verigo “fast casual” restavracij, ker strežejo solato. Izbereš si v naprej določen mix, ali pa vsako sestavino posebej, nato vse to zmečejo na desko in z ogromnim nožem razrežejo, potem dajo v posodo in zmešajo in na koncu prestavijo v željeno obliko serviranja (sendvič, jufka/burito/tortilja, brez vsega, …). Jaz pa sem probal Taco Bell.

Potem sva se odpravila v hostel, kjer sva odložila velike nahrbtnike in nadaljevala z malimi. Hostel je bil slučajno iz iste verige kot tisti v Philadelphiji, ampak tega nisva ugotovila, dokler nisva prispela tja. Potem sva si uredila njihovo verzijo BicikeLJa in se peljala naokrog po Washingtonu. Kolo odkleneš s kodo, ki se ti izpiše v aplikaciji na telefonu, kjer lahko tudi pogledaš zasedenost vseh postajališč. BicikeLJ ima še nekaj izboljšav, ki jih lahko naredi.

Vse kar je v Washingtonu za videti je okoli National Malla, to je tista skoraj 2 milji dolga zelenica, ki ima na eni strani Abrahama Lincolna, v sredini ogromen obelisk in na drugi strani Kapitol. Bela hiša ima svojo zelenico pravokotno ven iz National Malla.

Začela sva z zunanjim ogledom Supreme Court-a, Library of Congress in Capitol-a.

Potem sva se prestavila na dejanski Mall in se počasi prebijala proti muzeju Smithsonian National Air and Space Museum. Bila je dolga vrsta zaradi varnostnega pregleda, ampak je šla precej hitro, ker imajo detektorje kovin za ljudi in rentgene za prtljago. Notri sva ugotovila, da delajo do 7ih zvečer, Natural History muzej (na drugi strani zelenice) pa samo do 5ih. Tako sva se prestavila tja in čakala počasnejšo vrsto, ker nimajo rentgenov in ročno pregledujejo prtljago. Vsi Smithsonian muzeji so brezplačni. Po nekaj urah hitrega ogleda sva se prestavila nazaj k avionom in raketam in tam preživela dokler naju niso vrgli ven. Odločila sva se, da se vrneva naslednji dan.

Sončni zahod sva opazovala pri obelisku (Washington Monument) nekje na sredini National Malla. Zaradi velikost travnika obelisk sploh ne zgleda velik, ampak je. Je 169m visok marmornat stolp, na dnu kvadrat 17x17m, na vrhu pa 11x11m. Notri je dvigalo, ampak ni v obratovanju za nedoločen čas. Potem sva se odpeljala pogledat še Lincolna in se je izplačalo. V temi zgleda bolje (in bolj podobno kot v filmih, ker se mi zdi da je vedno tema ko nastopa v filmih) kot podnevi.

Drugi dan je bil kratek, ker sva imela zgodnji avtobus za nazaj. Štartali naj bi ob 3:00 popoldne in prišli v Philadelphio dobre 3 ure kasneje. Tako bi imela tam potem v miru čas pojesti večerjo, ponovno prepakirati nahrbtnike in se naspati.

Zjutraj sva se najprej odpeljala mimo Bele hiše, ki so jo prenavljali – prvič po več kot 60 letih.

Potem sva šla ponovno pogleda Lincolna in okoliška spomenika Korejski in Vietnamski vojni, ter spomenika Franklinu Delano Rooseveltu in Martinu Luther Kingu.

Nato sva končno nadaljevala z muzejem avionov in raket. Ker je vstopnina zastonj, sva “donirala” vsak po $10, da sva šla v simulator letenja. Najprej 3 minute na računalniku vadiš upravljanje letala in streljanje, potem pa isto izvedeš še v simulatorju, kjer se simulator nagiba tako kot upravljaš avion.

Tam sva bila dokler nama ni zmanjkalo časa na 24-urni karti za kolesa. Odpeljala sva se v hotel, pobrala nahrbtnike in šla na železniško postajo. Spet sva tam jedla kosilo in potem začela čakat bus.

Ko naj bi se začelo zbiranje in vkrcavanje na najin avtobus, so nama nejasno povedali, da najin bus zamuja 2-3 ure. Niso želeli podati nobene druge informacije. Vsake pol ure sva hodila težit, če je kaj novega, ampak se ni nič zgodilo še naslednje 2,5 ure. Potem so nas postavili v vrsto, kjer smo čakali še naslednjo eno uro. Vmes se nam zdi, da smo izvedeli, kaj se je zgodilo. Voznik avtobusa jim je izginil neznano kam (ena zgodba je bila, da je odpeljal napačen avtobus, ampak potem bi bil nekje nek odvečen voznik). Potem smo slišali neke zgodbe, da se je avtobus popravil, pa da so imeli samo enega brez klime na rezervi in tako naprej.

Eventuelno smo se le odpeljali (novi voznik je trdil, da so ga poklicali pol ure preden smo šli), ampak za začetek samo do Baltimorja, kjer je naslednja postaja. Tam smo se ustavili za 40 minut, 2x toliko kot je po urniku, čeprav smo bili 3 ure v zaostanku in bi lahko bili tam samo 5 minut. Potem so rekli, da ta bus ima postaje in da če želimo direktno v New York, da naj gremo na sosednji bus. Noben se ni ganil, ker smo bili vsi za Philadelphio. Potem so spremenili zgodbo, da gre drugi bus direktno v Philadelphio, ta pa da ima postaje. Tako smo šli dol, na drug bus, ki je bil medtem že poln in na srečo nazaj na prejšnji bus (da se ni že ta vmes zapolnil). Avtobusa sta seveda istočasno brez postankov prispela v Philadelphio. Tja sva tako prispela ob 10ih zvečer, namesto malo čez 6. Šla sva v hotel in spat.

Zjutraj sva spet zgodaj vstala in bila že ob 7ih na vlaku za Trenton in potem Princeton. V Princetonu nisva dolgo čakala javnega prevoza, tako da sva se izognila Uberju. Najprej sva šla v mojo sobo, kjer sem pozabil nekaj Aninih stvari, potem pa v pisarno, kjer sem postil Anin kovček, ker sem se tolikokrat selil. Tam je Ana prepakirala vse in se pripravila za pot nazaj. Pokazal sem ji še laboratorij, menzo in nekaj malega kampusa (za kaj več je preveč deževalo), potem pa sva se poslovila in Ana je začela pot domov. Jaz pa sem šel delat.

P.S: Črna pika na fotoaparatu je precej slabša kot v prejšnjem prispevku. Obljubim, da je zadnjič in da sem kupil nov fotoaparat. Tukaj pa sem večino slik naredil z na glavo obrnjenim fotoaparatom, ter piko skril na spodnji levi kot, kjer je večinoma bolj temno in je zato flek manj opazen.

P.P.S: Zakaj sta Filadelfija in Pensilvanija edino mesto in država, ki sta prevedeni v slovenščino? Zakaj se Philadelphia sklanja brez “j” med i in končnico?

… v Adirondacks

Adirondacks je ogromen “forest preserve” na severu zvezne države New York. Ko rečem ogromen mislim površino 1,2x celotne Slovenije. V njem je veliko rek, jezer (prek 10 000), gozda, medvedov, hribov… Precej podobno Kočevju, samo bolj močvirnato. V slabih treh dneh sva seveda videla samo en majhen del.

Popoldne, ko sva prispela v kamp, je precej močno deževalo. Na srečo sva med kosilom vsaj približno posušila šotor, ki je bil moker od prejšnje noči. Ob prijavi v kamp sva morala podpisati 2 papirja. En je bil, da sva tam na lastno odgovornost, kar se medvedov tiče, drugi pa da se zavedava, da na plaži v kampu ni lifegueda.

Medvede jemljejo precej resno, ker jih pogosto videvajo. Poleti sicer ne toliko, spomladi in jeseni pa. Smeti v kampu so samo na eni lokaciji, pa še te odpeljejo vsak večer, da jih ne bi privabljali.

Naslednji dan sva se odpeljala naprej in šla hodit do nekega slapu, za katerega se je izkazalo, da so malo večje brzice. Pot je bila naporna, ker je bilo soparno in polno komarjev. Repelent ni dobro deloval, tako da sva hodila v dolgih oblekah. Pokrajina je bila lepa, slap pa naju ni prepričal.

Bil je petek, tako da sva se že precej zgodaj odpravila iskati kamp, ker sva pričakovala, da bo vse zasedeno. Uspešna sva bila že v drugem kampu.

Tukaj nekje sem tudi izvedel, da ne bom moral bivati na Princetonu, kjer sem bil dogovorjen, ker mi je lastnica odpovedala. Zato je bilo v naslednjih dneh malo manj turističnih aktivnosti in malo več iskanja novega prenočišča po internetu, kar je bilo še malo oteženo, ker je signal za mobitel bolj redkost.

Vseeno sva šla naslednji dan na en razgleden hrib. Pogosto imajo na vrhovih požarne stolpe, ki so jih (nekatere) preuredili v razgledne stolpe. Midva sva izbrala hrib brez stolpa, je pa imel vrh kamnit (kamnita kupola), tako da je bil vseeno dober razgled.

Potem sva šla k enemu od jezer, da bi se kopala, ampak je bilo premrzlo in se nisva.

Kamp sva spet presenetljivo hitro našla. Imel je celo pralnico, ki sva jo z veseljem izkoristila.

Zadnji dan sva si ogledala eno jezero in geološki park, kjer je včasih bil naravni most, ki se je podrl, tako da so ostale samo še jame in podobne zadeve.

Sledila je dolga vožnja v smeri proti New Yorku. Ustavila sva se eno uro pred New Yorkom in tam prespala.

… k Tisoč otokom

Thousand Islands so po opisu precej podobni Four Thousand Islands na meji med Laosom in Kambodžo, ampak pa so se nama zdeli precej drugačni. Geografija je podobna, gre za kup otokov vseh velikosti na reki, ampak je zgodovinski in kulturni kontekst toliko različen, da naju niso spominjali na druge.

V resnici sva bila brez pravega plana. Vedela sva, da imajo na otokih nekaj gradov, ampak da je ogled precej drag. Tako sva se odpeljala na enega večjih otokov (enega redkih z mostom). Po otoku sva se peljala na vse konce in se razgledovala. Vmes sva se tudi skopala na plaži znotraj state parka, za katerega je potrebno plačati vstopnino. Tokrat je bilo vreme bolj temu primerno.

Potem sva si jih ogledala še iz “celine” in se odpeljala naprej proti Adirondacks.