Videl sem res ogromno stvari. Cilj je bil spraviti blog na 70 slik, kar je 1 slika na uro preživeto v New Yorku, in po 2 mesecih sem uspel priti na 170. Skupno sem posnel 1300 slik… Iz istega razloga je tudi zelo dolg blog. Kogar ne zanima, naj pogleda tistih 10 slik, ki sem jih dal na Instagram in timelapse video, pa bo dovolj.

Namen sem imeti v petek malo prej iz službe in iti v NYC za 3 noči, do ponedeljka zvečer. V ponedeljek je bil namreč praznik dela in zato dela prost dan. Malo prej iz službe mi ni ravno uspelo in sem bil šele ob 6ih na avtobusu za New York. Tja sem prispel malo pred 8.

V New Yorku imajo vsaj 3 različne kartice, ki ti nudijo brezplačne oglede muzejev, vodenih tur, … Če kdo namerava iti v New York, priporočam tole spletno stran za primerjavo teh kartic http://loving-newyork.com/new-york-pass-adviser. Jaz sem vzel Explorer Pass, ki mi je omogočal obisk 5 stvari v enem mesecu. Dobil sem ga še celo nekoliko ceneje zaradi mednarodne študentske, tako da se je tudi ta investicija splačala.

Ko sem si uredil Explorer pass, sem šel jest v Five Guys, kjer sem preizkusil “bunless” burger – torej burger brez žemlje (za ljudi ki hujšajo in so na low-carb dieti). Burger dobiš zavit v solato (glej sliko). Zadeva je zato precej večja packarija, kot navaden burger, pa tudi nič se nisem najedel od njega.

Potem sem si uredil Citi Bike (njihov BicikeLJ) in odkolesaril do Hostla. Tu lahko razložim še kako deluje kolesarjenje v New Yorku. Avtomobili povečini upoštevajo prometne znake in signalizacijo, kolesarji in pešci pa ne. Presenetljivo hitro se navadiš nehat gledat semafor in samo še spremljaš promet. Peljat čez rdečo s kolesom je pa odlično, ker potem nimaš prometa do naslednjega križišča :). Edina lokacija, kjer se kolesarji držijo prometa je Central Park, kjer je notri ena enosmerna krožna pot, povsod drugje pa je kolesarjenje prepovedano.

Naslednje jutro sem se najprej sprehodil čez Central Park, kar sem počel v množici psov, ker je bila sobota med 8-10 zjutraj in so vsi šli na sprehod.

Potem sem šel dvignit karto za popoldanski izlet z ladjico in ob tem kolesaril ob reki na zahodni strani. Ugotovil sem, da mi je zmanjkalo časa za obisk kipa svobode, tako da sem spremenil plane in šel na Top of the Rock – na vrh nebotičnika Rockefeller Center, iz katerega je dober pogled na Central Park, Empire State Building in vse ostalo. Vmes sem šel še skozi Times Square.

Med potjo do ladjice sem našel dollar pizza – fast food “restavracijo”, kjer strežejo kos margarite za $1. Nekatere nudijo tudi druge pice za $2-$3, nekatere pa samo margarito. To je bila najboljša pica v ZDA do sedaj in sem tudi kasneje pogosto jedel dollar pico.

V vrsto za ladjico sem se postavil 1 uro pred odhodom, ker se 45 min pred odhodom začne vkrcavanje. Tako sem se vkrcal med prvimi in dobil dober sedež. Pa še noge sem si lahko odpočil. Peljali smo se po zahodni strani na jug, do kipa svobode in na sever po vzhodni strani Manhattna, ter potem nazaj. Ko smo se obrnili je začelo deževati in sem se iz zgornje palube prestavil na kljun, kjer sem lahko stal pod streho in se prestavil do roba, ko sem želel slikat.

Potem sem s kolesom nadaljeval na jug po zahodni strani, do četrti Tribeca (TRIangle BElow CAnal street), SoHo (SOuth of HOuston street), Little Italy, Chinatown. V Chinatownu me je premamil en frizer in sem se postrigel za $7 + $1 napitnine. Sprehodil sem še se do studia Casey Neistata (en YouTuber), potem pa šel s podzemno domov, ker je deževalo.

Naslednji dan sem dolgo spal, ker je deževalo. Malo čez 10 sem bil pri vhodu v Natural History muzej. Vrsta je bila dolga, ampak se je hitro premikala. Je pa bila zato v muzeju precejšnja gneča. Karte za Natural History lahko kupiš na internetu po fiksni ceni, ali pa osebno, kjer plačaš koliko želiš. Muzej me ni preveč prepričal in sem pobegnil po treh urah. Slikal tudi nisem, ker ni tak muzej za slikat stvari. Razen selfija z par stvarmi, ki se jih spomnim iz filma Noč v muzeju – muzej sicer niti približno ni podoben tistemu iz Noč v muzeju.

Potem sem odkolesaril do muzeja zračnih, vodnih in vesoljskih plovil, ki je na upokojeni letalonosilki. Tukaj sem bil precej bolj navdušen in sem se tudi slikal zraven vseh pomembnejših in bolj znanih vozil.

V muzeju sem se zadržal skoraj do zaprtja ob 6ih. Potem sem lovil sončni zahod na Empire State Buildingu, ki je bil ob 7:26. Med potjo sem se ustavil še na dollar pizzi, tako da je bilo že zelo na tesno. Vrsto za karte sem na srečo lahko preskočil, nisem se pa moral izogniti počasni vrsti skozi razstavo v pritličju in obvezno slikanje pred zeleno steno. Na vseh turističnih stvareh v NYC te na vhodu slikajo, včasih pred sliko, večinoma pa pred zelenim ekranom, in potem na računalniku dodajo ozadje in ti poskušajo prodati sliko. Pri Rockefeller Center te recimo usedejo na tram, da poustvariš znano staro sliko.

Pojdimo nazaj na Empire State Building. Najprej se pelješ z dvigalom do 80 nadstropja, kjer je razgledišče skozi steklo. Potem greš še z enim (manjšim) dvigalom do 86 nadstropja, kjer je tudi zunanje razgledišče. Tu se naredi ogromna gneča, tako da so se nas usmilili in odprli stopnišče. Na srečo nismo umrli v stampedu, ko se je celotna vrsta za dvigalo prestavila na stopnišče. Tako sem ujel sončni zahod. Slike so kakršne so, predvsem nočne, ker sem potem ugotovil, da sem imel malo narobe nastavljene nastavitve na fotoaparatu…

Po sončnem zahodu je seveda bila gneča tudi za navzdol, tako da smo ponovili vajo. Vsi gremo v vrsto, potem odprejo stopnišče in skoraj umremo v stampedu (pretiravam).

Ogledal sem si še Times Square v temi, kjer sem poleg velike množice ljudi videl tudi možakarja, ki je uriniral v kotu 0,5m stran od te množice ljudi (tokrat pa ne pretiravam).

Potem sem odkolesaril proti hostlu, pa me je premamil Central Park, tako da sem naredil še kratek sprehod in iskal čim boljši razgled na mesto.

Noč je bila kratka. 6:00 sem že kolesaril proti Central Parku, kjer sem spremljal sončni vzhod (6:26) in si ogledoval severni del.

Na hitro sem odkolesaril mimo Columbia University, potem pa počasi na jug po vzhodni strani. Vsake pol ure sem moral vrniti kolo, ker imajo tako omejitev na njihovem BicikeLJju, kar je še malenkost podaljšalo pot. Ta pot je sicer dolga okoli 20km. Med potjo sem želel jesti kosilo v McDonaldsu, ampak pred 11 ne strežejo normalnega menija, ampak samo zajtrke, ki niso dobri.

Potem sem zagledal (ampak ne tudi slikal) vrsto za nakup kart za ladjico za kip svobode in se odločil, da bom to spustil. Zato sem nadaljeval z ogledom Wall Streeta.

Sledil je ogled 9/11 memoriala, kjer sem tudi razmišljal o ogledu muzeja, ker se imel na kartici še en ogled, ampak sem se potem odločil, da bi mi tudi to vzelo preveč časa.

Potem sem pogledal gručo ljudi na Brooklyn Bridgeu. V Brooklyn sem se celo uspel zapeljat s kolesom, nazaj sem šel pa rajši peš.

Potem sem odkljukal še par stvari iz seznama: Washington Square, “Un trikotnik na tleh”, “Una trikotna hiša” in hiša, kjer naj bi se dogajala TV serija Friends.

Sledil je še ogled Highline parka – staro dvignjeno železnico so spremenil v park. Spet je bilo precej ljudi, park pa je zelo ozek, tako da smo se sprehajali v koloni.

Pred odhodom domov sem še na hitro poskusil kupiti kakšen spominek, ampak žal neuspešno. Sem pa vsaj kupil nekaj hrane. Med vožnjo pa sem že začel računati, kako urediti, da pridem še enkrat nazaj, ker je še toliko stvari, ki jih nisem videl, pa bi jih.

V teh treh dneh sem prekolesaril 50 milj (80 km) v 32 vožnjah, kar upošteva najkrajšo možno pot med postajami, ki pa je seveda nisem vedno ubral. V ponedeljek sem prehodil skoraj 40 000 korakov in podrl svoj rekord od kar imam Fitbit, ki mi to šteje.

Zvečer je na Princeton prišel še Luka (prek istega programa kot jaz, k istemu profesorju), ki je bival v isti hiši kot jaz (to sem mu jaz zrihtal).