Po skoraj desetih dneh potovanja, sva končno ugotovila, kaj narediti, da se znebiš jet leg-a. Vstaneš ob pol štirih ponči, ujameš bus do Kuala Lumpurskega letališča, greš za dve uri na letalo, se s taksijem odpelješ do informacijskega centra v Kuchingu, tam rezerviraš spanje v Bako narodnem parku, se usedeš na avtobus, nato na čoln, ker je oseka skočiš v vodo¹, prispeš v park in potem po džungli kakšno uro in pol iščeš proboscis opice (Proboscis moneyks) (uspešno), za konec pa se odpraviš še za dve uri na voden nočni sprehod po džungli. Verjemite, ob pol enajstih zvečer, ko sva se končno ulegla v posteljo, nisva imela hudih težav s spanjem.

Bako narodni park se nahaja približno eno uro vožnje z busom stran od Kuchinga, glavnega mesta pokrajine Sarawak. Je najstarejši narodni park v pokrajini. Pokriva približno 27 km^2 džungle, skozi katero je prepletenih več peš poti. Ker so imeli vse druge nastnitve že zasedene sva spala na skupnih ležiščih, soba za 4, v kateri smo bili vedno največ trije, za 3 €/osebo. V parku sva spala dve noči v lesenih hiškah, ki so raztresene okoli hiše z sprejemnim pultom (HQ). V taisti hiši nudijo tudi zajtrk, kosilo in večerjo ob določenih urah. Hrana je bila kar dobra. Nisva pa ugotovila, kakšen imajo sistem, saj je bila hrana en dan samopostrežna, drug dan pa po naročilu.

Glavna atrakcija v parku so proboscis opice z velikimi nosovi in velikimi trebuhu. Midva sva se v treh dneh srečala z njimi le enkrat. S samcem smo si prišli na nekaj metrov razdalje. Fotodokumetacijo najdete v galeriji.
Ker v četrtek zvečer še nisva bila dovolj utrujena (jaz sem skoraj zaspala na klopci, medtem ko smo čakali na vodiča), sva šla na nočni pohod po džungli. V skupini nas je bilo približno deset, spremljali pa so nas trije vodiči. Videli smo mladička zelenega pitona, letečege lemurja, zelene in rjave paličnjake, rjavo kačo, tarantelo, zelo velike mravlje, netopirja pri večerji, stonoge, lastovice, ki so spale, za konec pa še enega majhnega zelenega pitona. Oba z Žigom sva bila navdušena nad v temi se svetlečmi glivami. Pohvale vodičem, da so sploh karkoli opazili.

Petek se je začel kasneje, kot sva nameravala, a nič za to. Z veliko vode, kopalkami in kar nekaj optimizma, da bova do kosila nazaj, sva se podala na pot k slapu sredi parka, kjer je trenutno edini kraj, kjer se lahko kopaš. Kopanje v morju in v izlivih rek je namreč prepovedano zaradi krokodila, ki so ga opazili na eni izmed plaž. No, do kosila nisva bila nazaj, sva se pa dvakrat skopala v tolmunu pri slapu, ki naju je malo razočaral, saj ne gre niti za omembe vredne brzice na džungelskem potočku. Je pa zraven tolmun in voda je bila prijetno hladna in osvežujoča. Malo manj prijetne so bile ribice, ki so grizle. Na plaži, na katero sva šla šele po tem, ko sva z malo računice ugotovila, da kosila ne ujameva, sva opazila tudi zloglasnega krokodila. Dopuščava možnost, da mogoče ni bil ravno ta krokodil, ki jim je delal težave. In mogoče celo ni bil krokodil, ampak samo velik kuščar.

Zadnji dan sva vstala dovolj zgodaj, da sva že pred zajtrkom prilezla na en malo večji hribček in do plaže z mangrovami. Žiga je opazil krokodila, ki je bil precej bižje kot prejšnji dan, a je le-ta pobegnil v goščavo še predno sem ga videla tudi jaz. Po zajtrku sva se nato nameravala odpraviti počasi s čolnom nazaj v civilizacijo, a se je izkazalo, da je naslednji možen odhod šele ob treh, ker so vsi prejšnji čolni že zasedeni. Tako sva v parku pojedla še kosilo in se z opicami skoraj stepla za krekerje. Te opice znajo biti zelo zabavne, dokler je hrana drugih njihova tarča. Ko se enkrat odloči, da bo poskušala dobiti tvojo šumečo vrečko, ni več tako zabavno. Med sprošajem na klopci naju je prišel pozdraviti tudi en malo manjši kušar, ki pa je bil zelo miroljuben.
Ker sva se nazaj odpravljala sredi dneva, sva morala skupaj z drugimi obiskovalci, ki so zapuščali Bako narodni park, malo bresti po vodi, da smo prišli do čolna. Pri oseki se namreč voda umakne tako daleč, da pristanišče ostane na kopnem.

Po treh dneh tavanja po džungli sva se uspešno vrnila v civilizacijo, kjer naju je tudi prvič v 14 dneh potovanja ujel dež.

Žiga se opravičuje, da je preveč slik (ampak narava in živali!) in da celozaslonska galerija počasi dela, ampak ne najde boljše.

Update 8.12.2015: Video Proboscis opice, ki je boljši od slike spodaj: https://youtu.be/XFO0JWYc2bc .