… iz Kuchinga prek Sibu v Miri

Pot iz Kuchinga se je začela s 30 minutnim usklajevanjem s taksistom, kje naj naju pobere. Na srečo smo začeli usklajevanje dovolj zgodaj, da nisva zamudila edine ladje proti Sibu. Iz Kuchinga je možno iti v Sibu z avtobusom (7,5 h) ali ekspresno ladjo (5 h). Iz nekega razloga oboje stane skoraj isto, pa še ladja te v Sibu odloži v centru, bus pa ne. Ladja je hitra (26 vozlov, 49 km/h). Kljub temu sva bila raje zunaj na vetru, hrupu od motorja in leseni klopci, kot notri na avionskih sedežih in mrzli klimi. Vožnja je vključevala dva zanimiva postanka. Najprej smo šli tankat, potem pa smo sredi reke menjali ladjo (video kdaj drugič).

Iz Sibu sva želela nadaljevati pot z ladjo po reki, ampak sva izvedela, da zaradi nizkega vodostaja, to ni možno (šele v Sibu, ker v Kuchingu nihče ni nič vedel o teh krajih). Tako sva šla v hotel v Sibu in naslednji dan z avtobusom naprej.

V Sibu sva videla ogromen market z več kot tisoč stojnicami. Žal v času, ko ni obratoval. In pa kitajski tempelj s sedemnadstropno pagodo, na katero se je možno povzpeti.

Naslednji dan sva se 7 h – 400 km peljala z avtobusom do Miri. Bus je bil normalne velikosti, ampak je imel samo 27 sedežev v konfiguraciji 1+2. Taki busi so tu pogosti. V vsakem velikem mestu, torej na približno 2 h smo imeli 15 minuten postanek za WC in hranjenje.

Zaradi skrajšane poti z busom sva imela en dan odveč v Miri. Tako sva šla malo nazaj v Lambirt Hills National Park. Šla sva na 2 h dolg izlet po džungli, mimo nedelujočega “razglednega stolpa”1 in končno konkretnega slapu, kjer sva se tudi kopala. Mene slap asociira na slap iz Obala – The Beach.

Zadnji dan v Miri sva želela iti na vikend market (bila je sobota), ampak so v Lonely Planetu pozabili omeniti, da se dogaja samo ob popoldnevih. Potem sva šla v dva velika2 kitajska templja, ki sta eden zraven drugega. Oba sta tudi zelo nova (eden 2000, drugi je pa mlajši kot najin Lonely Planet iz leta 2013). Mogoče je eden budističen, drugi pa taoističen, ampak nisem prepričan. Vsem rečejo samo kitajski tempelj.

Preostanek dneva sva bila v nakupovalnih središčih, ki jih je v Miri veliko, ker sem hodijo iz Bruneja na poceni nakupovanje. V treh nisva našla nobene outdoor športne trgovine. Najbližje so bile tekaške trgovine in ena vojaško-lovsko-ribiška trgovina. Na koncu sem se zadovoljil z »navadnimi« dolgimi hlačami namesto s pohodnimi. Imajo celo žepe ob strani in so odlične. Prav tako nisva bila uspešna pri iskanju Lonely Planeta za Filipine. V vseh knjigarnah imajo naključen nabor približno 5 držav, recimo Tajska, Indonezija, Velika Britanija, Italija in Češka ali kaj podobnega. Uspešno pa sva kupila zalogo hrane za v Mulu park. Veliko instant nudlov, nekaj kg piškotov in krekerjev, toaste in Nutello. Instant nudli (špageti) so tu zelo pogosti. Gre za neko mešanico med juho iz vrečke in špageti. Kupiš jih v lončkih po en obrok (v resnici bolj pol obroka), v katerem je tudi plastična žlička. V lonček zliješ vrelo vodo in počakaš 3 minute. Nekatere potem odcediš, nekatere pa poješ kot juho.

Še sliki, ki jih nisem moral nikamor prej vmestiti:

  1. Iz stolpa ni razgleda na okoliško pokrajino, ampak samo na živali, ki živijo v krošnji.
  2. Eden je mogoče največji taoističen tempelj v jugovzhodni Aziji.