Iz Moalboala sva se odpeljala z avtobusom nazaj v mesto Cebu. Na avtobusni postaji sva čakala bus. En je ustavil 50 metrov naprej in midva pograbiva nahrbtnike in hitiva na avtobus, za nama pa so se domačini drli, da je ta bus brez klime in da čez 5 min pride tak s klimo. Vseeno sva šla s tem in prišparala zanemarljivo malo. Naju pa vsaj ni zeblo kot na prejšnjem avtobusu.

V Cebu sva morala priti do pristanišča, ki je okoli 2 km stran od končne postaje najinega avtobus. Iz nekega razloga so bili vsi taksiji polni, tako da sva se odpravila peš in vmes gledala za taksiji, a nisva bila uspešna. Ob prihodu v pristanišče sva ugotovila, da najin vozni red ne velja. Namesto da sva zamudila ladjo za 5 minut, je bila naslednja čez 5 minut. Sva vprašala, če jo lahko še ujameva in so rekli, da ja. Sva kupila karte, plačala pristaniško takso, šla čez pregled kart in pregled prtljage (kot na letališču, samo da ni treba vreči škarij v smeti) in se vkrcala v teh 5? minutah. V pomoč nama je bil uslužbenec, ki naju je spravil preko vseh vrst :)

Po pristanku sva se odpravila do prenočišča. Po rahlo neprijetni izkušnji prejšnjič, sva ga tokrat, med vožnjo z ladjo, rezervirala po internetu. Odpravila sva se seveda peš (dober kilometer), in potem, ko sva odložila stvari, peš nazaj v mesto (dober kilometer nazaj).

Naslednje jutro sva šla najprej na zajtrk v pekarno (večina kupljenega peciva je bila zanič) in potem s triciklom na avtobusno postajo. Od tam pa z avtobusom do čokoladnih gričkov. Google Maps ima njihovo lokacijo narobe napisano in sva bila pozitivno presenečena, ko sva izstopila iz avtobusa zraven vhoda, namesto nekaj kilometrov stran. Sprehodila sva se na vrh enega grička in se razgledala po ostalih. Glej slike. Čokoladni grički dobijo ime po tem, da so v sušni dobi čokoladno rjave barve in oblike, ki spominja na čokolado iz kakšne bombonjere. Kar se nastanka tiče, gre pa za neko geologijo.

Od tam sva se z avtobusom odpeljala pol poti nazaj in nato z jeepneyem do zavetišča za tarsierje. Tarsierji so eni najmanjših primatov (opic) in imajo velike oči. Na Boholu imajo dve zavetišči zanje. Eno je lahko dostopno, ampak v njem slabo ravnajo z živalmi, v drugem, kamor sva šla, pa je obratno.

Zadnji dan sva vstala zelo zgodaj, da sva šla lahko na prvi trajekt, ker nama je zmanjkovalo časa na Filipinih. Slika ob 5:30, ko sva že z vso prtljago korakala proti pristanišču: