Iz Manile sva pobegnila na jug, v mestece Tagaytay. Mesto leži na hribu nad jezerom Taal in ponuja prekrasen pogled na samo jezero ter otok sredi jezera. Jezero Taal delno zapolnjuje kaldero Taal. Kar naredi to jezero res posebno, je redek pojav jezera na otoku, ki ima na sredini otok, na katerem je jezero, na katerem je nato še en otok. Se pravi: na filipinskem otoku Luzon je jezero Taal, na katerem je Vulkanski otok, na katerem je Vulkansko jezero, na katerem je otoček.

Naju je avtobus s južne avtobusne postaje v Manili odložil v Tagaytayu na vrhu ulice, kjer sva imela rezerviran hotel. Ker sva zaupala google maps, sva naredila manjši krog ter si ogledala še sosednje ulice, preden sva vprašala za smer slabih 20 m pred hostlom.

Ideja je bila, da se še isti dan odpraviva na Vulkanski otok in se povzpneva do Vulkanskega jezera, a žal ni bila izvedljiva. Izlet bi nama vzel vsaj 4 h, midva pa sva prišla sredi popoldneva. Tako sva se v hostlu domenila, da greva naslednji dan zjutraj in se odpravila na razgledno točko in na lov na hrano. Razgled je bil čudovit, čeprav se ne vidi jezera na otoku. Pri hrani sva ugotovila troje: prvič, hrane v eatery¹ ne grejejo; drugič, če pri pici piše, da je za 2 do 3 osebe, jo lahko brez težav poješ sam; in tretjič, palačinke v Pancakehouse so zelo dobre in drage.

Pogled na jezero Taal in Vulkanski otok s Tagaytaya

Naslednji dan sva se zbudila zgodaj, saj sva upala, da uspeva še isti dan priti pod vznožje Mt. Pinatubo, ki je 2-3 h vožnje z avtobusom severno od Manile. Med zajtrkom (imeli so kosmiče!) naju je gospodična z recepcije obvestila, da so včeraj prišli novi gostje, ki bi si danes prav tako želeli iti na otok, vendar bi šli kasneje. Če bi želela, bi lahko šla z njimi, kar bi pomenilo, da bi si delili stroške ladjice. Po kratkem premisleku sva se odločila, da greva z njimi in ostaneva tu še en dan. A ko sva to povedala gospodični je očitno prišlo do nesporazuma, saj naju je čez dobre pol ure obvestila, da naju čaka tricikel, ki naju bo zapeljal do vasice na robu jezera, kjer naju bo nato ladjica zapeljala na otok. Ker sva pričakovala, da bomo šli šele čez kakšno uro ali dve, nisva imela ničesar še pripravljenega. Sledilo je hitro pakiranje. Voznik tricikla naju je mirno čakal v dnevni sobi, nato pa naju zapeljala do ladjice. Na ladjici so nama dali rešilne jopiče in pokazali na plahto. Sprva nisva razumela, kaj naj bi z njo počela, a sva kmalu ugotovila, da služi kot ščit pred pršečo vodo. Kljub plahti sva bila zelo mokra. Na otoku sva se morala prvo ogniti ljudem, ki so nama želeli prodati stvari, ki jih nisva želela in plačati vstopnino v park². Nato naju je voznik ladjice pospremil do poti, ki vodi do jezera. V prvih nekaj metrih te poti, so nama domačini na vsak način želeli prodati vodiča z izgovorom, da je do razgledišča vodi veliko poti in se hitro izgubiš. Izkaže se, da se v teh pol ure hoje zelo težko izgubiš, saj je pot dobro uhojena, zahvaljujoč se konjem, ki jih lahko najameš (za neprimerno visoko ceno), da te ponesejo na vrh. Pot se ves čas rahlo vzpenja. Na koncu prideš na rob kaldere, v kateri se nahaja Vulkansko jezero. Seveda so na koncu poti ponovno ljudje, ki ti želijo prodati stvari, ki jih ne želiš (kot npr. igranje golfa). Si želiš morda ogledati ‘rdečo lavo’³? Plačati moraš še enkrat toliko kot je vstopnina na otok. Precej nezadovoljna, a z lepimi slikami, sva se vrnila k recepciji parka. Tam so domači dijaki napadli Žigo z nekaj stranmi dolgim vprašalnikom o mnenju o parku, koliko časa je potreboval do razgledišča, dohodkih njegove družine, stroški potovanja… Seveda je vsa izmenjava potekala v polomljeni angleščini.

Po ponovno mokri vožnji z ladjico in kratki vožnji s triciklom po ovinkasti cesti sva bila nazaj v hostlu. Sledilo je 2 uri vožnje z avtobusom do Manile in nato še 2 uri vožnje z avtobusom po Manili.