Thousand Islands so po opisu precej podobni Four Thousand Islands na meji med Laosom in Kambodžo, ampak pa so se nama zdeli precej drugačni. Geografija je podobna, gre za kup otokov vseh velikosti na reki, ampak je zgodovinski in kulturni kontekst toliko različen, da naju niso spominjali na druge.

V resnici sva bila brez pravega plana. Vedela sva, da imajo na otokih nekaj gradov, ampak da je ogled precej drag. Tako sva se odpeljala na enega večjih otokov (enega redkih z mostom). Po otoku sva se peljala na vse konce in se razgledovala. Vmes sva se tudi skopala na plaži znotraj state parka, za katerega je potrebno plačati vstopnino. Tokrat je bilo vreme bolj temu primerno.

Potem sva si jih ogledala še iz “celine” in se odpeljala naprej proti Adirondacks.

Najprej začnimo z najbolj pomembnim delom. Od začetka potovanja me je bolela dlesen, ker mi je rasel modrostni zob. In to je bil prvi dan, ko me ni več bolelo in sem lahko normalno jedel. To sem proslavil s kar dvema burgerjema – Flip Burger in Five Guys. Drugi so znana “fast casual” restavracija, prvi pa so tudi izgledali kot veriga, ampak imajo samo eno lokacijo pri Niagarskih slapovih. Obakrat sem bil navdušen, da lahko poljubno zbiraš sestavine in omake, ki jih želiš v burgerju – brez doplačila.

Niagarski slapovi so trije

1. Horseshoe Falls, torej tisti, ki jih vsi poznamo pod imenom Niagarski slapovi,
2. American Falls, ki so v celoti v ZDA. So manjši in bolj podrti. Bilo je tudi nekaj podorov v zadnjih 100 letih. Sedaj vse to skrbno nadzorujejo in tudi vplivajo na pretok vode, da se čim manj premikajo,
3. Bridal Veil Falls, ki so po mojem mnenju del American Falls, ampak jih res ločuje majhen otoček.

Še fun facts, oziroma samo en fun fact, o Niagarskih slapovih

• Niagarski slapovi imajo največji pretok poleti in podnevi. Okoli slapov imajo namreč speljano hidroelektrarno in dogovor, koliko mora biti minimalni pretok čez slapove v turistični sezoni in koliko zunaj sezone in ponoči.

Najprej sva se sprehodila prek vseh razglednih točk na ameriški strani.

V naprej sva se odločila, koliko sva pripravljena plačat za vožnjo z ladjico in dejanska cena je padla v dovoljeno območje, tako da sva doživela tudi to.

Popoldne sva se odpeljala naprej in peljala dokler ni zmanjkalo dneva in energije za vožnjo. Upravnico kampa sva ravno še ujela, ko je že zaklepala vrata. Nad kampom sicer nisva bila navdušena, ker je bilo ogromno komarjev.

Veliko komarjev na avtu. V zraku jih je bilo še več.

S poldnevno zamudo, sva se torej pripeljala do jezera Erie, natančneje polotoka Presque. Najprej malo o jezeru: Great Lakes so res velika jezera. Erie je četrto po površini in je veliko 1,25 Slovenije.

Presque Isle je lep polotok (in state park) na jezeru Erie. Ima plaže, seveda peščene, močvirja, svetilnike in podobno.

Kljub temu, da je precej pihalo in ni bilo ravno toplo – imela sva dolge hlače in rokave – sem se odločil, da priložnosti ne gre zamuditi in sem se na hitro skopal.

Ambiciozni plani so bili, da se po ogledu polotoka odpeljeva naprej, proti Niagarskim slapovom. Seveda se niso izšli, tako da sva spala v kampu na začetku polotoka. Zbirala sva lahko med dvema prostoroma, kam lahko postaviva šotor. En je bil na plaži, ki je bila včasih 2x večja, pa jo je pojedlo jezero (slej slike). Ker tam v resnici ni bilo prostora in ker nama ni dišalo zabijanje klinov v droben pesek, sva izbrala drugi prostor, kjer je bila podlaga tudi pesek. Vseeno sva uspela postaviti šotor.

V kampu sva bolj ali manj uspešno oprala obleke. Malo manj uspešno zato, ker je bil po pranju v oblekah pesek, ki je bil v pralnem stroju.

Zvečer sva si ogledala sončni zahod na jezeru, po tem pa sva se peš odpravila do zabaviščnega parka. Nisva se še naučila, da se v Ameriki nikamor ne hodi peš. Kljub temu, da se ograji kampa in zabaviščnega parka stikata, je do vhoda 15 minut peš. Nisva šla na nobeno atrakcijo, sva pa poskusila Corn Dog, kar je hrenovka v testu na palčki – priporočam.

Prenočišče je bilo še precej blizu meje z New Jerseyem in imela sva optimističen plan, prevoziti 350 milj do drugega konca Pennsylvanije ob jezeru Erie. Vmes pa se seveda ustaviti ob par znamenitostih.

Najprej sva se odpravila do razgledišča Big Pocono Overlook, od koder je lep pogled na okoliško pokrajino in Delaware Water Gap. Med potjo tja sva na cesti srečala srne.

Potem sva nadaljevala naprej in prvič odkar sem vozil po Ameriki, je bila res sproščena vožnja. Do sedaj nisva nikoli vozila več kot 10 milj naravnost, ker so bila ves čas križišča, tudi na avtocestah. Tokrat pa je bilo navodilo: Vozi naravnost naslednji dve uri.

Naslednja destinacija so bile zanimive skalnate formacije Bilgers Rocks. Do tja je precej težko priti, brez navigacije, ker se pelješ kar nekam sredi gozda, potem pa te pričaka tabla in parkirišče. Formacije verjetno najbolje opišejo slike. Gre za naravni labirint iz peščenjaka in s 15 m visokimi stenami. ‘Ulice’ so nastale s širjenjem razpok zaradi zmrzovanja in taljenja vode znotraj razpok.

Tam sva si tudi skuhala kosilo in tehnično sva še imela dovolj časa, da prideva do konca Pennsylvanije pred temo. Ampak se je po par minutah vožnje v avtu posvetila lučka, da je v gumi nizek pritisk. Ustavila sva se na robu in res je bila prazna guma. Drugi možen vzrok za prižgano lučko je pokvarjen senzor pritiska, kar bi bila verjetno boljša opcija. Roadside Assistance od Rant a car agencije nama je rekel, naj gumo zamenjava, greva v poljubno (najbližjo) delavnico in nama bodo, ko vrneva avto, vrnili denar. Ta del še čakava. Zamenjala sva gumo in v procesu ugotovila, da ko sva prevzemala avto in pregledovala vse praske, nisva preverila (obvezne) opreme. Še vedno ne vem točno, kako je s tem v Ameriki, ampak prve pomoči, trikotnika in takih zadev ni bilo. Rezervna guma in vse potrebno orodje je na srečo bilo.

Ura je bila že 6 popoldne, tako da naju je skrbelo, če bova našla karkoli odprtega. Zapeljala sva do prve vsaj približno primerne hiše, ki je bila prodajalna Hond. Zelo prijazni uslužbenci so poklicali nekaj okoliških delavnic in ena je bila še odprta. Tam so naju že pričakovali in so gumo zelo hitro zamenjali. Precej dlje je trajala izdaja računa. Iz nekih nadzornih razlogov so detajlno popisali avto, prejšnjo gumo in stranko. Pri meni se je zataknilo, ker računalnik ni sprejel evropskega naslova. Na koncu smo nekako vse rešili. Na računu je timestamp 18:59:57, delajo pa do 19ih. V resnici je še najbolj čudno da na računu piše 18 namesto 6pm.

Spet sva šla v najbližji kamp po Google Maps. Zgledalo je zelo zapuščeno, ampak naju je od daleč opazil lastnik in naju sprejel. Rekel je, da je za naju cena $20 (najceneje na potovanju). Tudi drugače je bil zanimiv in prijazen možakar (glej sliko).